Bi svojemu otroku dovolili biti nasprotnega spola, kot se je rodil? Starši medspolnih otrok sicer imajo izbiro, vendar lahko napačno odločitev otroka za vedno zaznamuje. Nekateri otroci trpijo za tako imenovano motnjo spolne identitete, pri čemer lahko postanejo zelo depresivni ali celo samomorilsko nagnjeni, če jim starši ne dovolijo, da se oblačijo, govorijo in nasploh vedejo kot nasprotni spol.

Težka odločitev

Tudi Američanka Tina Simms je bila postavljena pred težko odločitev, ali naj svojemu sinu Brandonu dovoli živeti kot deklici. Konec koncev je Brandon svojo željo biti “ona“ namesto “on“ izrazil skoraj takoj, ko se je naučil govoriti. Kot je značilno za medspolne otroke, je Brandon že kot majhen zavračal vse, povezano s svojim biološkim spolom.

Igrati se je želel le s punčkami in najraje se je oblačil v mamina oblačila. Po letih terapije in družinskega svetovanja se je sedaj devetletni Brandon povsem spremenil. Sedaj ga kličejo Bridget. Nosi le ženska oblačila, nosi uhane in je na vseh področjih srečnejši kot kadar koli prej – njegova starša pa njegovo odločitev popolnoma podpirata. Ko se bo začel približevati puberteti bo začel dobivati tudi hormone za zaviranje pubertete.

Lažji prehod

Morda ne bo moral čakati niti tako dolgo. Specialist pediater dr. Norman Spack je lani v Bostonu odprl kliniko, kjer medspolnim otrokom pomaga že od sedmega leta starosti. Čeprav nekatere klinike zagovarjajo stališče, da otroka ni etično tako zgodaj podvreči temu procesu, se profesor Ritch Savin-Williams z univerze Cornell ne strinja.

“Hitreje kot s hormoni lahko posežeš v dogajanje, lažji je prehod iz dečka v deklico (in obratno) z vidika telesnega videza,“ je povedal. “S preprečevanjem, da bi se začeli kazati znaki moške oziroma ženske pubertete, lahko otroka rešimo tega, da bi bil dolga leta nesrečen.“ Le čas bo pokazal, ali se bo Brandon sčasoma odločil spol spremeniti tudi operativno.

Ali vaš otrok trpi za motnjo spolne identitete?

“Tu ne gre le za dečke, ki se želijo v deklice oblačiti na noč čarovnic,“ pravi Savin-Williams. “Gre za vztrajnost. Gre za to, da je otrok tako nesrečen, da je edino, kar lahko storite, to, da mu dovolite biti nasprotnega spola. Tu igra vlogo tudi čas: če otrok svoji družini vztrajno, več kot eno leto, kaže svojo preferenco biti nasprotnega spola, je morda čas, da se obrnete na kakšnega svetovalca, obenem pa ne odlagate z lajšanjem otrokove preobrazbe, da ne bo postal le še bolj nesrečen,“ je še dodal.