41-letna supermanekenka Christy Turlington, ki je bila nekoč obraz znamk Calvin Klein, Maybelline in Versace, se svoje prve nosečnosti spominja kot popolne. “Prvi otrok je neznano območje. Ne veš, kako se bo telo odzvalo na tisto, kar se dogaja, zato sem bila zelo previdna, pazila sem nase.“ Pravi, da je imela srečo in vse je potekalo, kot bi moralo.

Priprave na porod

“Določena hrana mi je res bolj dišala, v glavnem avokado in limonada. Ne spomnim se, koliko kilogramov sem pridobila, vendar ni bilo preveč ali premalo. Na srečo nisem čutila jutranje slabosti. V nosečnosti sem neznansko uživala,“ se spominja. Z možem Edwardom Burnsom sta se dogovorila, da bo rodila v porodnem centru poleg bolnišnice St. Luke's-Roosevelt blizu njunega doma v New Yorku.

Porodničar jima je povedal, da bo ob njiju, če bi ga nujno potrebovala. Razkazal jima je porodni center in rekel, naj ne skrbita, saj ga po porodu verjetno ne bosta videla nikoli več. “Slavne zadnje besede,“ se sedaj nasmehne Christy, ki je sprva razmišljala o porodu v vodi, vendar porodni center tega ne omogoča. Povedali so jima, da bi v tem primeru morala najeti porodni bazen in roditi bi morala doma. Njuna odločitev, da tega ne storita, se je izkazala za pravilno.

Ni se ji mudilo

Christy bi morala predvidoma roditi 8. oktobra 2003, štiri mesece po poroki z Edom. Vendar se dojenčici pod njenim srcem nikamor ni mudilo. “Niti malo me ni skrbelo, saj vem, da smo vse [ženske] različne in ne rodimo nujno točno po 40 tednih,“ pravi manekenka. “Pripravljena si lahko od 38. do 42. tedna – predvideni datum poroda, ki ti ga določi zdravnik ali babica, je le približek. Skrbelo me je le, da bi me iz porodnega centra napotili v navadno bolnišnico in mi porod sprožili, če bi prekoračila 42. teden.

Ker imajo ameriški zdravniki zelo radi carske reze, je obstajala tudi možnost, da bodo rekli, da ga potrebujem tudi jaz. Tega pa tudi nisem hotela.“ Vendar so se njeni popadki začeli točno v 42. tednu. Zakonca sta ostala doma, dokler Christy ni odtekla voda, in se nato napotila v porodni center. Po dveh urah je Christy rodila, ne da bi hotela ali potrebovala protibolečinska sredstva.

Popolna izkušnja

Mala Grace je na svet prijokala težka 3,8 kilograma. “Bila je popolna. Celotna izkušnja je bila popolna. Pomislila sem, da bi to lahko počela znova in znova. Osebje nas je prišlo občasno pogledat in preverit, če je vse v redu, vendar sem jih komaj opazila, saj sem se posvečala le svoji novorojenki in možu.“

Šele po 45 minutah, ko Christy še kar ni porodila posteljice, je postala njena porodna babica zaskrbljena. V 80 odstotkih primerov lahko to vodi v poporodne krvavitve. Običajno se posteljica sama izloči 20 minut po porodu, pri čemer se maternica skrči ter zapre žilice in tako prepreči krvavitve.

Boleča izkušnja

V nekaterih primerih pa se ne odlušči in maternica se ne more pravilno skrčiti, zato žile v notranjosti ne nehajo krvaveti. “Najinega porodničarja so poklicali, ko po eni uri še kar nisem porodila posteljice,“ se spominja Christy. “Rekel je, da jo bo moral odstraniti ročno. Postopek morajo opraviti hitro – ni časa za protibolečinska sredstva. Posteljico morajo postrgati ven in zdravnik se mora prepričati, da je nič ne ostane notri, saj to lahko povzroča okužbe.

To je bila izjemno boleča izkušnja. Gracino rojstvo ni bilo nič v primerjavi s tem, čeprav tudi takrat nisem dobila protibolečinskih sredstev. Zelo sem krvavela, vendar ni nihče kriv za to, kar se je zgodilo. Moj zdravnik in njegova ekipa so bili čudoviti.“ Krvavitev se je upočasnila in do naslednjega jutra ponehala, zato je Christy lahko nadaljevala okrevanje v udobju svojega doma. “Jedla sem veliko hrane, bogate z železom, kot sta leča in špinača, in jemala prehranski nadomestek z železom. Ker sem izgubila toliko krvi, sem bila zelo šibka.“

Druga nosečnost

Kljub spominu na neprijeten dogodek je tri leta pozneje Christy rodila drugega otroka, sedaj štiriletnega Finna. Šokirana je bila, ko je med nosečnostjo z materjo obiskala materin rojstni kraj, San Salvador v Južni Ameriki. Potovanje je naredilo na Christy močan vtis. Ugotovila je namreč, da je poporodna krvavitev v državah v razvoju glavni razlog za umiranje porodnic.

“Spoznala sem nosečnice, ki so hodile dolge ure, le da so dobile čisto vodo,“ se spominja. “Če imajo srečo in jih nekdo odpelje rodit v bolnišnico, lahko to traja tri ure po razritem terenu. Jaz pa živim na Manhattnu in se lahko do lepega, čistega porodnega centra zapeljem s taksijem.“

Pozneje je obiskala še Peru, kjer si je ogledala klinike in bolnišnice, v katerih je osebje uspelo preprečiti večino smrti tako, da so ženske uspeli prepričati, naj si priskrbijo zdravstveno pomoč in raje ne rojevajo doma. “Dobrodelna organizacija CARE je v enem mestu uspela prepoloviti število smrti porodnic. To je bil zame velik navdih in odločila sem se te zgodbe svetu v razvoju prikazati v dokumentarcu. 'No Woman, No Cry' smo snemali eno leto v Tanzaniji, Bangladešu, Gvatemali in ZDA. Dejstvo je, da bi 90 odstotkov teh smrti lahko preprečili.“

Konec manekenske kariere?

Christy sedaj vodi kampanjo Vsaka mati šteje (Every Mother Counts), ki se bori proti smrtim porodnic. Christy se še predobro zaveda, kakšno srečo ima. “Če ne bi bila bogata zahodnjakinja, bi tudi jaz med porodom umrla,“ pravi. Ker je manekenka že od 14. leta, prizna, da sploh ni vedela, kaj pomeni “biti normalna.“ Kljub taki karieri pa jo že od nekdaj zanima tudi zdravstvo – lani je na univerzi Kolumbija začela delati magisterij iz javnega zdravstva.

Kmalu načrtuje tudi dobrodelen obisk Gvatemale. Čeprav še  opravlja tudi manekensko delo, je očitno, da to ni tisto, kar bi jo zares veselilo. “Z vsakim letom se čutim bolj izpolnjeno,“ pravi. “Šele sedaj prihajam v življenjsko obdobje, ko lahko rečem, da do svojega dela čutim pravo strast, saj vem, kakšno srečo sem imela, da nisem tudi sama postala del statistike umrljivosti porodnic …“