V osmem mesecu nosečnosti sem bila naročena na pregled pri ginekologinji. Vse je bilo super, poslušali sva otrokovo bitje srca … Naredila mi je ultrazvok in ''kepica'' v mojem trebuščku je ravno takrat začela na vso moč brcati, kot da ne bi hotela, da jo gledava. Spola s fantom nisva želela vedeti, rekla sva si, naj bo presenečenje.

Naslednje dopoldne me je začelo boleti v spodnjem delu trebuha, tisti trenutek temu nisem posvečala velike pozornosti. Usedla sem se na posteljo in zopet se je pojavila ista bolečina. Prijela sem se za trebuh in nisem čutila gibov, kot sem jih ponavadi. Takrat me je prešinilo, da jih danes sploh še nisem zaznala. Narahlo sem s prsti potrepljala po trebuhu in rekla: ''Hej, zbudi se! Kje si?'' In spet bolečina …

Poklicala sem fanta in mu povedala, da me boli, on pa mi je veselo odgovoril: ''To sva čakala, začelo se je, nič ne skrbi.'' Kljub temu me je vse bolj in bolj skrbelo, da ne čutim premikanja otroka. Poklicala sem ginekologinjo in ji zaupala, kaj se dogaja. Ker sem bila že čisto iz sebe, me je pomirila in naročila, naj pridem takoj tja. Na srečo je ravno takrat iz službe prišla moja mama in me odpeljala tja.

Čakali so me že … Takoj sem se ulegla na ginekološki stol. Pri pregledu so ugotovili, da sem že malo odprta. Ginekologinja mi je naredila še ultrazvok. Mislila sem, da celo večnost gleda v zaslon … Takrat pa je rekla: ''Nič ne slišim.'' Začela sem jokati, nikogar več nisem slišala … Za trenutek sem zaznala, da bom morala roditi in da mi bodo že v porodnišnici povedali, kaj je narobe.

Mama me je odpeljala v porodnišnico, kjer so me takoj sprejeli, me še enkrat pregledali in mi vzeli kri. Med tem je je prihitel tudi fant …

Pozno popoldne, ko sem že imela močne popadke, so me odpeljali v porodno sobo. Ob pol enajstih zvečer sem rodila … punčko! Pa tako sem si želela punčko …

Ko so mi jo položili na prsi, nikakor nisem mogla verjeti, da sem rodila in hkrati ostala praznih rok. Stiskala sem jo k sebi, jo poljubljala, a omamljena od injekcije sem zaspala. Oči sem vsake toliko časa odrla, da sem preverila, če je fant še vedno ob meni … Bil je in k sebi je stiskal najino ''kepico''.

Zahtevala sva obdukcijo, hotela sva vedeti vzrok, zakaj se je to zgodilo. Med čakanjem izvida, kar je trajalo kar tri mesece, sva svojo ''pikico'' pokopala na Polju belih vrtnic v Mariboru ... Izvid ni pokazal ničesar … Letos, 15. maja, bi bila deklica stara tri leta.

Hvaležna sem fantu, ki me je bodril, da sem ta dogodek prebolela, ne pa pozabila. Pomagal mi je, da se nisem zaprla vase in se smilila sami sebi … Tako imava sedaj že malega navihančka, polnega energije, ki bo junija dopolnil dve leti.