Ste kdaj lovili srečo? Jaz sem jo vedno znova in znova skušala ujeti med svoja »krila«, da bi končala burleske, ki so se vrstile druga za drugo. Lovila sem jo tako, da sem sredi travnika razprla roke, priprla veke, nagnila glavo nazaj in se vrtela v krogu. Seveda sem se na koncu vedno zapletla v svoje noge in zgrmela po tleh. A to res ni bilo pomembno, pač pa spoznanje, da so nerodne situacije lahko zelo zabavne, samo skozi prava očala moraš pogledati!

Pregled

Bila sem v dvajsetem tednu nosečnosti in ginekolog me je naročil na morfološki pregled. Zaradi prenatrpanega termina ni šlo drugače, kot da me je naročil na peto uro popoldan. Vedela sem, da bo šlo zelo na tesno, saj končam službo ob četrti uri, do doma imam več kot pol ure, ginekologa pa imam za piko na i v sosednjem kraju! Preračunala sem, da mi podvig ne bo uspel, če vključim tuširanje! Ampak takšna si niti v najhujši nočni mori ne bi upala pred zdravnika! Po desetih urah od doma in vročini, ki nas je pestila že junija, zagotovo nisem bila sveža kot rožica! A sreča me očitno ni zapustila - spomnila sem se namreč, da v neposredni bližini zdravstvenega doma prebiva moževa babica…

Bila sem navdušena nad bistroumnim načrtom in se že veselila, kako bom ponovno videla bitjece, ki raste v meni. Pri babici sem se skotalila v banjo, se stuširala, preoblekla in z grozo ugotovila, da sem doma pozabila dnevne vložke! Ne da bi razmišljala z eno samo sivo celico, sem pograbila rožnate lističe wc papirja in si z njimi podložila spodnje hlače. Prihranite mi vprašanje, zakaj sem to storila, ker mi še danes ni povsem jasno!

Na pregled sem prisopihala točno kot ura in se zadovoljno sesedla na stol v ordinaciji. Moj ginekolog je sila zabaven moški in vedno mi postreže z zanimivo šalo. Toda tokrat je gospod doktor ostal odprtih ust, saj sem za zabavo poskrbela kar sama!

Po vljudnostnem pogovoru o vremenu me je napotil v garderobo, da se pripravim na vaginalni pregled. Okorno sem slekla hlače in se zazrla v rožnate lističe wc papirja. Z grozo sem ugotovila, da se mi je vrhnji sloj papirja prilepil na mednožje! Sprva sem mislila, da bom papir le odlepila, toda ne - napočil je čas za težave! Previdno sem praskala rožnati papir s kože in opazovala, kako so svaljki kot snežinke naletavali na sijoča tla! Oblila me je vročica, ko me je zdravnik že tretjič vprašal, kaj počnem in naj vendarle pridem iz garderobe!

Vse skupaj ni imelo več smisla. Jasno mi je bilo, da papir ne bo čudežno izginil, svaljki na tleh se ne bodo sami pometli, jaz pa tudi nisem bila edina pacientka na dnevnem redu.

Pogumno sem stopila pred zdravnika in mu v eni sapi razložila neljubo situacijo. Ko sem se skobacala na stol in razširila noge, pa so bile seveda vse besede odveč. Zdravnik se je sprva trudil ohraniti resen obraz, ko pa sem sama prasnila v smeh, se mi je z glasnim krohotom pridružil še sam.

Kljub vsem pripetljajem sem tistega dne vendarle videla svojega sončka. Ginekolog je skrbno opravil vse meritve in me potolažil, da je z otrokom vse v najlepšem redu.
Seveda bi se lahko počutila tako osramočeno, da bi pobegnila iz ordinacije. Toda če dobro pomislim, je bilo vse skupaj zelo zabavno! Iz oblakov je svet videti lepši!