Bile so tri porodne sobe, svetlo modre, sveže kot jutro. V vsaki sta bili po dve postelji, s katerih se je slišalo hitro dihanje, stokanje in včasih krik ... Ležala je na hrbtu, njen trebuh se je bočil pred njo, velik in napet. Čezenj so namestili napravo, ki je merila in beležila sinov enakomeren in močan utrip in njene kontrakcije. Ni jih bilo.

V desno roko, v veliko modro žilo na zapestju, so vstavili "metuljčka" ter napeljali cevko s prozorno tekočino iz velike plastične steklenice, obešene na kovinskem stojalu. Kmalu je začutila spremembo. Sestra je pogledala na napravo, opazila spremembo. Pobožala jo je po roki in rekla, da bo potrebno še dolgo čakati ... Prosila je, naj ji odstranijo ta aparat, motil jo je, tako prepet čez njen trebuh. Hotela se ga je dotikati, se pogovarjati s sinom.

Legla je na bok, položila prosto roko na trebuh, ga rahlo božala, ob vsakem močnejšem krču je narahlo pritisnila na trebuh zgoraj, pod srcem. Navzdol, proti izhodu, je nakazala sinu pot ...

V porodnih sobah so bile tri sestre in štiri študentke, ki so se sprehajale od ene porodnice do druge, jim z mokro gazo močile suhe, razpokane ustnice, pristavljale majhen aparat, podoben mobilniku, na trebuh, in poslušale. Ko so zaslišale hitro, enakomerno utripanje, so se nasmehnile, rekle, da bo treba še čakati, odšle do druge postelje ...

Ženska na sosednji postelji je ležala na hrbtu. Namestili so belo platneno pregrado, ni mogla videti k njej. Slišala je le hitro, pospešeno dihanje, čez čas otrokov jok ... Odnesli so ga, zavitega, videla je vrh njegove temnolase glavice.

Sestre in študentke so odšle na malico. Bila je nekako vesela tega, bilo jih je preveč, motile so jo, ni se mogla posvetiti otroku, se pogovarjati z njim, samo še tokrat...
Zamenjala jih je babica srednjih let, videti je bila izkušena. Pristopila je k njej, se predstavila, položila roko nanjo, bila videti zadovoljna ... Ne bo več dolgo.
Ena od sester je postiljala sosednjo posteljo, pregrado so odstranili, porodnico odpeljali v sobo. Začutila je tisti znan občutek v trebuhu, nepopisen pritisk ... Z očmi je poiskala sestro, ji pokimala in je razumela, poklicala babico... Prišla je takoj, nasmejana, opremljena z instrumenti. V očeh je skrivala rahlo sled skrbi ... Bili sta sami.

Sedla je k njenim nogam, mednje, jo pogledala v obraz. »Zdaj bova pa pogumni,« je rekla. Otrok v njej je našel pot, si jo utiral zahtevno in boleče, za oba ... Dihala je sunkovito, pritiskala, s prosto roko je stiskala brisačo, jo zvijala ...
Potem je zagledala glavico, temne, rahlo nakodrane laske, pa rami, najprej eno, potem je babica pomagala še drugi. Postalo je lažje, manj boleče ... Dvignila je otroka, ki je zajel zrak, vdihnil življenje in zajokal. Njen sin. Položila ga je na njene prsi, ki so ga čakale, mu ponudile hrano in zavetje. Pomiril se je, prenehal jokati, božala ga je po hrbtu. Gledal jo je v oči, jo spoznal in sprejel ... Babica je prerezala popkovnico, njuno vez vse te mesece … in ju ločila. Ona je jokala…
Rodila se je ... ponovno …