Padmini Staple je odraščala v Newcastlu. Ko je pri 16 zanosila, je takoj vedela, kaj se bo zgodilo z dojenčkom. Njen oče je bil brezposeln, mama je imela zdravstvene težave, zato je bilo življenje doma težko. Poslali so jo v dom za matere in dojenčke in vse uredili potihem. Njena starša sta se namreč bala, da bi osramotila družino.

Obžalovala je …

Padmini si je dojenčico obupno želela obdržati, vendar takrat ni imela druge možnosti, kot da jo da v posvojitev. Nihče ji ni povedal, da bi lahko zaprosila za državno in socialno pomoč ter stanovanje. “Niti sanjalo se mi ni, da me lahko skupaj z dojenčkom dajo v rejo. Sedaj komaj verjamem, da se je sploh lahko zgodilo nekaj tako barbarskega,“ se spominja. “Družba je našla rešitev za dve težavi. Ena so bile neporočene matere, druga neplodni pari. Kot večina deklet, ki so bile prisiljene dati dojenčka v posvojitev, sem tudi sama večino življenja trpela za depresijo.“

Več kot 50 let kasneje je Padmini končno spet slišala glas svoje hčerke. Posrednik je Joanno našel na Novi Zelandiji. Slišali sta se na božični večer in Padmini pravi, da je bil zven Joanninega glasu najlepše božično darilo na sploh. Joanne je mami povedala, da izdeluje poročne obleke in večerna oblačila in zanimalo jo je, od koga je podedovala to spretnost. Padmini ji je s ponosom povedala, da sta ona in njena sestra obe odlični šivilji.

Ganljivo snidenje

Mati in hči sta se pogovarjali nekaj ur, nato pa izbrali datum, ko se bosta videli. Za Padmini je bil čas, ki je pretekel vmes, zelo naporen. “Ko sem prišla na Heathrow, sem bila čisto iz sebe. S seboj sem imela celo list z njenim imenom, če je slučajno ne bi prepoznala. Spoznala sem jo takoj – konec koncev je moja hči!“

Joanna se je kasneje preselila v Anglijo in doživela “drugo otroštvo. Uživala je, ko sem jo česala in sva se objemali.“ Povedala ji je, da je kot večina posvojencev težko navezovala stike. “To razumem. Ko te pri šestih tednih nenadoma vzamejo mami, ima lahko to uničujoče posledice. Mislim, da je del mene verjel, da delam prav, vendar bo del mene vedno velika rana, ki se ne bo nikoli zacelila.“

Še vedno sanja o dojenčici

Padmini pravi, da je res dobila nazaj svojo hčer, vendar kot odraslo osebo, kar nikakor ni enako. “Nikoli ne bom dobila nazaj dojenčka, ki so mi ga vzeli. Še vedno žalujem za otroštvom, ki ga nikoli nisva preživeli skupaj. Moj sin bo z ženo kmalu dobil prvega otroka in upam, da bo deklica. Vidite, še zdaj si skrivno želim, da bi imeli v družini majhno dojenčico … “