Potem pa se je spet vse spremenilo, ko sem zanosila ...

Meso - obvezna hrana nosečnice in doječe matere?

Pred desetimi leti med nosečnostjo ni bilo dovoljeno biti vegetarijanka, ker je to pomenilo sebično mamo, ki ne misli na otrokovo dobrobit! Zaskrbljena okolica je takoj »poskrbela,« da sem jedla tudi meso. Ker nisem bila več vajena mesne hrane in njene energije, mi je šlo med jedjo in po jedi na bruhanje. V družbi sem si torej med nosečnostjo in ko je bil moj sin še dojenček, kot zgledna mati na krožnik dala tudi meso, da me ne bi obsojali. A žal je moral za mojo podredljivost družbenim normam ceno plačati sin. Nekoč sem se na pikniku najedla hrustljavo zapečenih čevapčičev, nato pa podojila otroka. Ni dolgo trajalo, ko se je začel krčevito zvijati od bolečin. S piknika smo se odpeljali domov, kjer je njegov predirljiv jok napolnil hišo. Trpljenje in zvijanje v krčih je trajalo cele ure. Vedela sem, da sem kriva za njegove bolečine. Ko sva bila oba že izmučena, on od fizičnih, jaz pa od psihičnih bolečin, je zelena plenica oznanila, da je konec. Izmučen in izčrpan je v trenutku olajšanja zaspal.

"Dovolj je!" sem si rekla zatem. Na mojem krožniku se nikoli več ni znašel kos mesa niti najboljša domača 'goveja juh'ca.' Ljudje okoli mene so sicer z neodobravanjem, pa vendarle sprejeli mojo odločitev. Se pa ob družabnih dogodkih zna večkrat zgoditi, da ni na voljo nobene jedi za tiste, ki ne jemo mesa. To sem sprejela in sedaj znam že vnaprej predvideti, ob katerih priložnostih bo tako - takrat si pred odhodom na zabavo obrok pripravim doma.

Nova nosečnost

V moji naslednji nosečnosti nisem niti v sanjah več pomislila, da bi bilo za zdravo dete potrebno jesti meso. Seveda tudi zdravstvenega osebja nisem spraševala, če delam prav. Zaupala sem svojemu notranjemu občutku. Danes pa sem zelo žalostna, ko mi kakšna mamica pove, da ji meso prav nič ne diši, ampak ga v nosečnosti uživa, ker 'mora.'

Nosečnico, ki se ne prehranjuje v skladu s splošno veljavnimi standardi, namreč takoj ožigosajo za neodgovorno. V drugi  nosečnosti sem imela zelo dobro kri, v prvi pa sem kljub uživanju mesa morala zaradi pomanjkanja železa jemati še nadomestek.

Po devetih mesecih sem rodila 3900 gramov težko, zdravo deklico.

"Mesa ne moremo enakovredno nadomestiti z rastlinsko prehrano," nas še vedno prepričujejo razni prehranski strokovnjaki, čeprav je jasno, da njihove trditve stojijo na čedalje bolj trhlih nogah, saj je že več kot dovolj dokazov, da temu ni tako. Dejstvo je, da je danes meso škodljivo tudi zaradi hormonov in antibiotikov, s katerimi množično hranijo živali, da bi čim prej pridobile težo za zakol. Ker pa si vsaj v začetku vegetarijanstva ne znamo prav predstavljati, kaj naj bi jedli, če ne jemo mesa, in uživamo prazno hrano, po krivem obdolžimo vegetarijanstvo za slabokrvnost.

Bojimo se stopiti na novo pot, četudi vemo, da bi bila boljša, saj se čutimo ogroženi, če moramo v svojem življenju kaj spremeniti, zato se raje držimo ustaljene poti. Danes se nam dogajajo prašičja gripa, bolezen norih krav, ptičja gripa. Zakaj si še vedno zatiskamo oči? Zakaj naš svet končno ne dojame, da tako ne gre več naprej, da nas narava opozarja in nam pošilja vedno težje lekcije. Kako kruto lekcijo si še želimo? Zakaj kličemo še bolj boleče izkušnje, namesto da bi bili sposobni že danes videti resnico?

Hrana je tudi energija

Pri prehranjevanju se je dobro zavedati, da ne uživamo samo kalorij in snovi, ki jih hrana vsebuje, temveč sprejemamo tudi energijo, ki jo ta hrana nosi v sebi. Ko pojemo meso, posrkamo vase strah, ki ga je žival spustila v svoje telo v mukah na poti v klavnico in med krvavim klanjem. Po grozovitem cviljenju, ki se ga spominjam iz zimskih dni, ko so pri sosedovih imeli koline, je zarezala smrtna tišina. Mesarji v belih predpasnikih, ki so bili prepojeni s krvjo, so na drevo obesili toplo truplo, iz katerega se je še kadilo. Takrat sem spoznala, kako kruto ravnamo in s čim se v resnici hranimo.

Kaj nam sporoča notranji občutek?

Neko obdobje strokovnjaki priporočajo določeno hrano, čez čas pride v modo drug način prehranjevanja. Sama menim, da je najbolje poslušati lastne občutke. Vprašam se, kako se počutim po zaužitem obroku. Opazujem svoje telo, kako se odziva. Hrano čutim, zaznam njeno energijo in intuitivno posežem po tistem, kar moje telo potrebuje. V nekem življenjskem obdobju, ko sem na določeni energijski stopnji, mi ustreza nekaj drugega kot drugi osebi, oziroma kot mi je v preteklih letih. Z leti in z višanjem frekvence naše zavesti pa se vedno bolj priključujemo na kozmični vir energije in potrebujemo vse manj trdne hrane.

Verjamem, da nam v nosečnosti telo še bolj kot sicer sporoča, kaj naj jemo, če se seveda ne najemo slaščic, ki nam uničijo ta primarni občutek. Presenečene smo, da si med nosečnostjo velikokrat zaželimo hrano, ki je običajno ni na našem jedilniku. Edino prav je poslušati svoje občutke in se povezati z otročkom v trebuhu. Zakaj v začetnih mesecih nosečnice obhaja slabost? Velike spremembe se dogajajo na telesnem in energetskem nivoju in potreben je čas, da se energiji matere in otročka uskladita. Kaj pa pomeni bruhanje nosečnic? Bruhanje pomeni večje neravnovesje, zato se telo ob prehodu na višjo oziroma drugo energetsko raven čisti. Proces traja, dokler se telo ne prilagodi novi situaciji in se zopet vzpostavi ravnovesje.

Duhovni razlog vegetarijanstva

Za odločitev o nesprejemanju mesa v lastni prehrani je tudi duhovni razlog. Kot empatična bitja ne želimo ubijati in tudi ne želimo, da drugi to počno zato, da ustrežejo našim prehranskim željam. Pa vendar, ko se pred nami znajde krožnik z mesom, na vse to pozabimo. Koliko hrane in s tem rodovitnih površin je potrebnih za živali, ki gredo v zakol? Koliko dragocene vode se porabi na mesnih farmah? V življenju, napolnjenim z notranjim mirom, kar je v nosečnosti izrednega pomena, meso na krožniku ne bi smelo imeti prostora, če ne želimo, da se v telo našega otroka v najobčutljivejši dobi vgrajujeta strah in tesnoba živali.

Prehrana otrok v prihodnosti

Čeprav sem prepričana, da je brezmesna prehrana za naše telo boljša, se zavedam tudi, da smo vsak svoj individuum, zato svojim otrokom puščam svobodno izbiro in ravnanje po lastnem občutku. Mesa jim torej ne prepovedujem in tudi ne zapovedujem. Je pa otrokova pravica do izbire še vedno vprašljiva v vrtcih in šolah, kjer, razen izjem, še ni na voljo brezmesnega menija. Verjamem, da se bo tudi to počasi spremenilo, saj se je mlajši generaciji začelo odpirati spoznanje o tem, da mesa v naši prehrani nujno ne potrebujemo. Mogoče pa do takrat ni več tako daleč?