Le nekaj mesecev zatem, ko sva v najinem gnezdecu skupaj začela brisati prah in kuhati nedeljska kosila, je prišel mesec maj. Tak kot vsi drugi, a vendarle malce drugačen.

Imela sem pregled pri ginekologinji, ki mi je preventivno naredila še test nosečnosti, saj mi je menstruacija malce zamujala. Test nosečnosti ni niti potrdil niti ovrgel, zato me je ginekologinja poslala še na odvzem krvi, v kateri bi preverili raven hormona hCG. Nekaj dni zapored sem obiskala laboratorij, da bi videli, ali koncentracija hormona v krvi narašča. Končne izvide sem ob ponovnem pregledu odnesla ginekologinji, a je bila ravno takrat po naključju odsotna. Se zgodi, sem si rekla in odšla na posvet k drugi.

Takrat se je moja borba začela. “Rada bi vas poslala v bolnišnico na opazovanje, da za vsak primer izključimo zunajmaternično nosečnost, “ je rekla. Nisem prav dobro vedela, o čem govori, saj sem se počutila odlično. Tudi predstavljala si nisem, kaj se bo iz tega razvilo, a že od vsega začetka nisem imela dobrega občutka. Odšla sem v bolnišnico, zraven pa tiho upala, da sem le noseča in bi bilo vse v redu. Čeprav otrok s fantom nisva načrtovala, sva si oba na tihem želela, da bi le šlo zares. Strinjala sva se, da je otrok povsem zaželjen, saj sva se imela navsezadnje rada in otročiček je bil le rezultat tega.

V bolnišnici sem malo poležavala, nekajkrat sta v sobo pogledala medicinska sestra ali zdravnik in me dobrohotno spraševala, ali se dobro počutim. Seveda, zakaj se pa ne bi, sem si mislila. Še enkrat so mi vzeli vzorec krvi. In potem se je začelo. Od takrat naprej so me medicinske sestre zasuvale z vprašanji, ali me kaj boli v trebuhu. Prvič, drugič, stotič sem zatrjevala, da se počutim popolnoma v redu, kot v devetih nebesih, saj ne počnem nič drugega kot samo poležavam. Prišla je sestra in rekla, da morajo opraviti nujen poseg, laparoskopijo, saj imam zaradi zaskrbljujoče nizkega hemoglobina v krvi možnost notranjih krvavitev. Kaj naj bi si mislila? Nikjer ni bilo nikogar, ki bi mi hotel kaj povedati. Dovolj sem imela slepomišenja in zahtevala sem, naj k meni končno pošljejo zdravnika, ki bi razložil nastalo situacijo. Anesteziologinja je že pripravljala narkozo in rekla, da zdravnik prihaja. In potem me je zmanjkalo. Ko sem se po opravljenem posegu zbudila, sem v prsnici čutila pekočo bolečino zaradi plina pri laparoskopiji.

Ob meni je že sedel moj fant, že to, da sem videla njegov obraz po vsem tem, mi je bilo v uteho. “Kaj se dogaja?” sem ga vprašala, a mi ni vedel povedati nič. Odšel je na hodnik, odločen, da končno poišče nekoga, ki bi pojasnil dogajanje. Na hodniku je naletel na drugega zdravnika, ki je rekel, da je šlo za zunajmaternično nosečnost, da se to na žalost pač zgodi, da so vse lepo počistili in da je zadeva končana.

Obema je bilo hudo. Končalo se je nekaj, kar se sploh še ni dobro začelo. Ne morem opisati, kako prazno sem se počutila. V mislih sem se že postavila v bodočo vlogo mamice, ki je prišla kot strela z jasnega. Bilo mi je, kot da me je nekdo oropal nečesa, ki mi že od samega začetka sploh ni pripadalo. S fantom sva žalostna sprejela dejstvo, da naju vloga staršev ne bo še doletela.

Zaradi bolečine v prsih in žalosti nisem mogla veliko jesti. Čez dva dni je zdravnik na jutranji viziti z mojim kartonom v roki namrščil obrvi in rekel: “Gospa, morate jesti, če ne zaradi sebe, pa zaradi otroka!” KAKO PROSIM?! “Kakšnega otroka??” sem vprašala. No, končno je pred menoj stal prav tisti zdravnik, ki je opravil laparoskopski poseg, a je bil naslednjih nekaj dni odsoten. Z otrokom naj bi bilo vse v redu, pokukali so vame, videli, da ni krvavitev in tudi ne zunajmaternične nosečnosti. Opravičil se je v imenu prejšnjega zdravnika, ki je dal napačno informacijo in povedal, da je njegova diagnoza točna. Čeprav sem imela občutek, da se vsi poigravajo z menoj, sem bila zopet srečna. Torej se v meni le razvija detece!

Zaradi opravljene laparoskopije so mi predpisali tabletke, ki bi preprečile morebitni splav. Te sem jemala vsak dan, a začuda sem še vedno ležala v bolnišnici. Čez dva dneva sem vprašala, zakaj ne morem domov, če je vse v redu, in jih vprašala, zakaj so se za poseg sploh odločili. Zopet nobenega odgovora od nikoder. Glavni zdravnik se me je začel izogibati, niti enkrat ni prišel do mene in niti ni odgovoril, zakaj ostajam v bolnišnici. Ker sva imela z možem izmikanja dovolj, sva šla do njegove pisarne in ga pač postavila pred dejstvo. Končno se je le izjasnil in rekel, da lahko odidem, če želim, a če bo kaj narobe, bom kriva sama. Med vsem tem naju niti enkrat ni pogledal v oči, temveč gledal v tla kot majhen otrok. Njegov način, odnos in odgovor je bil tako nizek, da sva bila popolnoma razočarana. Kljub najinemu prigovarjanju, naj se ne razburja zgolj zato, ker pač želiva vedeti, kaj se dogaja, je predme vrgel list papirja, kjer sem morala podpisati, da odhajam na lastno odgovornost. In sem odšla, a prav nič vesela in polna dvomov.

Ko sem po pošti prejela izvide iz bolnišnice, sem jih odnesla prijateljici, ki je zdravnica. Ta je preverila mojo krvno sliko. Izvid, ki je pokazal stanje pred operacijo, je resnično kazal izredno nizek hemoglobin v krvi, kar opravičuje dejstvo, da bi krvavitev lahko bila. Na drugi krvni sliki, narejeni po posegu, je bila koncentracija hemoglobina v krvi povsem normalna. Prijateljica je rekla, da je tako hitro izboljšanje krvne slike skorajda nemogoče in da so po vsej verjetnosti zamenjali krvni izvid.

Potem mi je bilo vse jasno. V bolnišnico so me napotili zato, ker še nisem bila noseča dovolj časa, da bi hormon hCG pokazal nedvomno nosečnost, zato je bil prvi test nosečnosti nejasen. Ker so v laboratoriju zamenjali vzorec krvi in zaradi pomanjkanja komunikacije med zdravniškim osebjem so opravili povsem nepotreben poseg. Splet okoliščin, ki bi se mu dalo s človeškim odnosom in pogovorom izogniti. Vsi smo ljudje in zmotiti se je popolnoma človeško, a kar me je pri vsej zadevi najbolj zmotilo, je to, da se z menoj niso pogovorili odkrito in se hkrati do mene obnašali, kot da sem bila za vse kriva sama.

A v meni je raslo detece. Po vsem nesrečnem klopčiču zdravniških izvidov in ležanju v bolnišnici se je v meni resnično razvijal moj otrok. Ko pomislim na to in ko danes svojega sinka držim v naročju, na to skorajda ne pomislim več.