Karmen se je že pri dvanajstih letih zaljubila v Mateja in čustva so bila obojestranska. Ker sta bila najstnika, sta bila tudi zelo radovedna in sta začela eksperimentirati tudi v postelji. Seveda takrat, ko staršev ni bilo doma. Na skrivaj sta se predajala objemom in poljubom ter to skrivnost čuvala pred celim svetom. Vedela sta, da bi jima vsi to odsvetovali, da bi si lahko s tem na glavo nakopala težave, starši bi jima verjetno prepovedali zmenke in izhode. ''Če zdaj pomislim … bila sva zelo naivna, verjela sva, da se nama ne more zgoditi ničesar slabega. Ko sva se predajala strasti, nisva uporabljala zaščite, čeprav sva vedela, da lahko zanosim. Pazila sva do neke meje, ampak občutki so bili močnejši. Pustila sva se drug drugemu zapeljati … Danes vem, da je logična posledica najinih dejanj nosečnost, toda takrat sem se slepila, da se to meni že ne more pripetiti …'' pripoveduje Karmen, ko razmišlja o svojih ''vragolijah'', ki jih je počela z Matejem.

Halo, noseča sem!

Tudi ko ji je že dva tedna zamujala menstruacija, ni niti pomislila, da bi lahko pod njenim srcem raslo bitjece. Vse dokler si z Matejem nista ogledala filma, v katerem je imela glavno vlogo najstnica, ki je zanosila. Takrat je šele spregledala, da je mogoče res noseča. Na vrat na nos sta odhitela v ginekološko ambulanto in se tam tresla ob misli, da bi bila Karmen noseča. In prav to se je zgodilo. Še ko je ginekologinja potrdila njune sume, nista mogla verjeti oz. nista hotela verjeti. Zdravstveni dom sta zapustila brez besed …

Naslednjih nekaj dni sta noč in dan tuhtala, kako najprej, ali se bosta spopadla z resnico ali jo bosta pometla pod predpražnik. Nista čutila posebne ljubezni do otrok, mogoče nekoč v prihodnosti bi jih še imela, ampak ne zdaj, ko je čas, da živita in dihata s polnimi pljuči. Nista vedela, kako naj obvestita starše, da bodo postali stari starši, še preden sta se podala v študijske vode. Ali je bolj varno pred izbruhom jeze, če Karmen pokliče mamo po telefonu in ji sporoči: ''Halo, noseča sem!'' Bila sta enotna, da mora čim prej opraviti splav. Ker je bila Karmen že polnoletna, je vedela, da od nje ne bodo zahtevali, da dovoljenje podpišejo starši.

Sardina v konzervi

''Spominjam se, da je bilo poletje … Vsi mladi so se ukvarjali s tem, kam bodo odšli na počitnice, midva pa sva premlevala najino usodo … Ko je napočil dan D, sem bila še bolj prepričana, da zadevo speljem do konca. Splav je edina rešitev! Vedela sem, da mi bo ob strani stal Matej in da bova tudi po posegu uspela vse spretno prikriti pred radovednimi starši,'' razlaga Karmen. Toda krepko se je zmotila. Mateja je ta zadeva tako prizadela, da se je odločil, da pred vsemi težavami s prijateljicami in prijatelji pobegne na morje. Pustil jo je samo ...

Sama se je z avtobusom odpeljala do bolnišnice, se preoblekla v haljo in počakala na naslednje napotke. Ni razmišljala o splavu, temveč samo o tem, kako potrebuje Mateja, da bi jo držal za roko. Spraševala se je, ali jo bo potem vse bolelo, kako bo prišla domov, kakšno laž bo natvezla staršem. Toda zelo kmalu je prenehala premišljevati o tem, kajti njene misli je prevzelo čisto nekaj drugega. Vso svojo pozornost je usmerila na druge ženske, ki so ležale na posteljah. Vse so čakale na enak poseg. Vse so bile starejše od nje in razmišljala je, kaj jih je privedlo do tega, da so se odločile prav tako kot ona. ''Bile smo v majhni sobi … čakale na ''odrešitveni'' splav. Počutila sem se kot sardina v konzervi … Ure so minevale in vsakič so v operacijsko odpeljali drugo žensko. Vse manj nas je bilo … In kot zadnjo, ki se odpoveduje svojemu otroku, so izbrali mene.''

Po splavu se verjetno ženske borijo s svojimi čustvi, toda Karmen je razmišljala o tem, kaj počne zdaj Matej, kako bo smuknila do svoje sobe in vsem v družini naznanila, da se jo loteva gripa. Malce jo je vse skupaj bolelo, zato se je odločila, da se za nekaj dni usidra v postelji. Vedela je, da jo bo mama razvajala s čajem in vitamini, ne da bi pri tem slutila, zakaj zares potrebuje nego.

Srečen konec

Vsaka ženska bi tako dejanje, kot je storil Matej, obsodila in z moškim ne bi želela več spregovoriti, toda njuna ljubezen je bila močnejša. Odločitev za splav je bila njuna skupna in ni mu zamerila, da tistih nekaj ur ni bil z njo. Iz te izkušnje sta se naučila to, da sta že pri naslednjih spolnih odnosih uporabljala zaščito.

Za njuno mladostno zgodbo ne ve nihče od bližnjih sorodnikov in prijateljev. ''Mogoče bi se danes drugače odločila … V 18 letih, odkar sva skupaj, sva najin odnos samo še nadgradila, takrat pa resnično nisva vedela, če bova v daljni prihodnosti še vedno skupaj ... če bova nekega dne mož in žena ... Otroka sva si predstavljala kot breme … Danes vem, da ni tako. Imava prikupno petletno hčerko in simpatičnega triletnega sina. Vse življenje sva posvetila le njima, sta najini punčici očesa .... Mogoče tudi zaradi krivde … ker sva prvega otroka poslala k angelčkom …'' premišljuje Karmen.