Mamica, takrat še nosečnica, poškodovana v prometni nesreči, nam je zaupala svojo izkušnjo, ki se je na srečo dobro končala.

Kljub temu da sem imela že osemletno hčerko, sva si s partnerjem želela še enega otroka. Ko po petih letih nikakor nisem uspela zanositi, sva se odločila, da obiščeva zdravnika. Nekaj tednov pred napovedanim ginekološkim pregledom pa mi je menstruacija zamujala. Nosečniški test, ki je bil zadnja leta moj stari znanec, je končno pokazal plusek.

Strmela sem vanj, kot bi se hotela prepričati, da imam privid. Takoj sem poklicala moža v službo in mu povedala veselo novico. Poklicala sem ginekologinjo in naročila me je na pregled. V osmem tednu nosečnosti se je plodek lepo videl. Majhna pikica je naznanila, da gre zares.

Hči je komaj čakala dojenčka in obljubila sem ji, da ji naslednjič prinesem sliko z ultrazvoka. Na pregledu v 11.  tednu sem doživela šok. Ko je ginekologinja začela s pregledom, se mi je zdela nekam tiha. Brez besed je strmela v ekran. Ko sem vprašala, ali je kaj narobe, me je pogledala in pretreseno rekla, da otrokov srček ne bije več. Verjetno je bilo njej tudi neprijetno, zato je hitela razlagati, da moram takoj naslednji dan na splav. In že je pisala napotnico ...

Najprej sploh nisem dojemala, kaj se dogaja. Kako je mogoče, da sem bila deset minut nazaj noseča, zdaj pa je otrok mrtev. Šele ko sem sedla v avto, so se mi ulile solze. Ko sem klicala moža, me je komaj razumel, vedel je le, da je nekaj narobe. Najhuje pa je bilo, ko sem se pripeljala na domače dvorišče. Moja osemletna hčerka me je čakala na pragu. Skočila je k meni in želela sliko dojenčka.

Nisem mogla zadržati solz, jokala sem in jokala in ji hitela razlagati, da ne bomo imeli dojenčka, da morda kdaj pozneje.

Naslednji dan sem doživljala novo grozo. Na operacijski mizi sem tako jokala, da mi niso mogli dati anestezije. Umirila sem se šele, ko so mi obljubili, da me bodo sčistili tako lepo, da bom še lahko imela dojenčka.

Bolečina in praznina po splavu sta bili nepopisni. Po enem dnevu sem lahko odšla domov. Pisane barve v začetku jeseni in dolgi sprehodi so vsaj malo celili srčne rane. Zdravniki so nama svetovali, naj z naslednjo nosečnostjo počakava vsaj tri mesece. Vem, da se izgubljeni otrok ne zdravi z naslednjim, a komaj sem čakala, da bova lahko spet poskusila.

December je bil edini mesec, ko sem se sprostila in nisem razmišljala o nosečnosti. Preveč je bilo prazničnega vzdušja, dobrih mož in praznovanj. Kot strela me je zadelo okoli 20. decembra, ko bi morala dobiti menstruacijo. A ker je bila ta po splavu neredna, nisem bila čisto prepričana. Odločila sem se, da počakam še nekaj dni, preden naredim test.

Štiri dni kasneje me je želja po tem, da izvem, ali sem noseča ali ne, premagala. 24. decembra zjutraj sem naredila test. Obema z možem se je zdelo teh nekaj minut do rezultata neskončnih. Ko pa sva videla, da je test pozitiven, sva se samo objela in jokala.

Ker je bila moja menstruacija neredna, sploh nisem vedela, koliko časa sem noseča. Ginekologinje nisem klicala, ker so bili prazniki, z možem pa sva se odločila, da greva v bližnji nakupovalni center po nekaj dobrot za božično večerjo.

Vesela, srečna, nasmejana sva se v meglenem zimskem dopoldnevu peljala proti večjemu kraju. Ko sva se na križišču ustavila, ne glede ne to, da sva imela prednost, se je s 110 km na uro v najin avto zaletel drugi voznik. Z veliko hitrostjo  je trčil  v sopotnikov prednji del avtomobila, ravno tja, kjer sem sedela jaz.

Pokanja, kričanja in razbite pločevine, ki je letela po zraku, ni in ni hotelo biti konca. Spomnim se le tega, da je nenadoma vse utihnilo, kot bi se življenje vrtelo v počasnem posnetku. Slišala sem moža, ki me je nekaj spraševal, jaz pa sem s slabotnim glasom govorila „moj dojenček, moj dojenček“ in se držala za trebuh.

Kmalu so prišli reševalci in me odpeljali. Hvala bogu, da sem doma opravila test nosečnosti, da sem jim lahko povedala, naj me ne pošljejo na rentgen! Takoj sem dobila opornico za vrat in tekočino. Bolele so me noge in krvavela sem iz glave, a rana je bila na srečo le površinska. Zdravnik, ki me je pregledal, je bil šokiran. Sledi varnostnega pasu so se mi „vtetovirale“ v telo. Videti je bilo, kot bi mi kdo z vijolično barvo narisal pas.

Ko sem to videla, sem bila prepričana, da sem spet izgubila otroka. Po opravljenih preiskavah so zdravniki začeli razmišljati, da bi mi kljub nosečnosti slikali vratno hrbtenico. Odločno sem bila proti, dokler me ne pregleda ginekolog.

Mož me je s povito nogo čakal pred čakalnico ginekološke ambulante na urgenci. Prestrašen, bled in vidno zaskrbljen, opazila sem, da je jokal. Medtem ko je on čakal zunaj ambulante, sem sama ponovno doživela šok. A tokrat drugačen.

Ko sem ležala na ginekološki mizi, sem spet jokala in zdravnici razlagala, da sem enega otroka pred meseci izgubila in da tega ne bom prenesla še enkrat. Kar govorila sem in govorila, ona pa je medtem z ultrazvokom opravljala pregled. Ko sem končno vprašala, ali se vidi plod in bom imela dojenčka, je ona hladno, kot bi bilo to nekaj normalnega, rekla: „Ja, imeli boste dojenčka, pa ne enega, ampak dva!“ Vse, kar sem lahko „bleknila,“ je bilo: „Kako dva, jaz ne morem imeti dveh?“ A mi je odvrnila, da vidi dva.

Spomnim se, da so vse bolečine v trenutku izginile. Iz ambulante so me pripeljali še bolj bledo, kot sem bila prej. Ko me je mož zagledal, je najprej pomislil na najhujše. In ko sem mu povedala, da bova imela dvojčka, mi ni verjel. Potrkal je na vrata ambulante in sestra mu je novico potrdila.

Spet sva jokala, od sreče, skrbi, bolečin in vsega, kar se je nabralo v tistem letu, ki se je na koncu srečno končalo.

Od takrat me je v avtomobilu strah. Najhuje je, kadar so v njem tudi moji trije otroci. Čeprav so vedno pripeti z varnostnim pasom, strah ostaja. Zato vsem voznikom polagam na srce stavek, ki ga zadnje čase slišite v spotih: “Hvala, ker voziš zmerno!“