Zdaj 38-letna Claire iz Londona se je s štiri leta starejšim Davidom poročila pred dvema letoma. Oba sta si želela otroka, zato sta se poskusov, da bi se jima želja uresničila, lotila takoj po poroki. Claire se je ves čas zavedala, da si mora zaradi svoje starosti poiskati pomoč, če bodo po šestih mesecih njuni poskusi še kar neuspešni. Ker imata obe njeni sestri že otroke, je tako mislila, da jima bodo tudi na pregledu povedali, da je z njima vse v redu in naj še kar naprej poskušata. Vendar se je zmotila …

Žalostna novica

Namesto vesele novice, da je z obema vse v redu, sta zakonca izvedela, da ima David majhno količino semenčic in da brez umetne oploditve otroka ne bosta mogla spočeti. Sprva sta bila razočarana, nato pa sta se odločila, da s postopki začneta kar takoj. Njun svetovalec dr. Yau Thum je bil previdno optimističen glede njunih možnosti, zato se je tudi Claire v izkušnjo vrgla s toliko pozitivnega odnosa, kot ga je premogla.

Še toliko bolj uničujoče je bilo, ko je dva meseca pozneje naredila preizkus nosečnosti in je bil ta negativen. Thum je sočustvoval z njima, vendar je bil tudi zelo zaskrbljen. Čeprav so bili zarodki zdravi, se niso prijeli. Tako so poskusili znova, vendar je tudi drugi poskus spodletel. Nato se je Thum odločil, da preveri, ali so za neuspeh morda krive celice naravni ubijalci (natural killer ali NK-celice).

Rešitev našla na spletu

Teoretično telo nekaterih žensk ni prijazno dojenčku in njihov imunski sistem napada zarodek, kot bi bil tujek. Ugotovili so, da je enako tudi s Claire. Preiskave so pokazale, da ima zelo aktivne NK-celice. Sporno zdravljenje tega stanja je ali s steroidi ali imunoglobulinom. Ker sta že za umetne oploditve porabila veliko denarja, sta se odločila, da poskusita s cenejšimi steroidi. Žal ni pomagalo niti to. Dva tedna po tem, ko so Claire vstavili zarodke, je nosečniški test spet pokazal, da ni noseča.

“Odločena sem bila, da se moje hrepenenje po materinstvu izpolni. Vsak večer sem prišla iz službe in po spletu raziskovala vse v zvezi z reproduktivno imunologijo,“ se spominja Claire. Tako je nekega avgustovskega večera lani naletela tudi na novo obliko zdravljenja, imenovano “intralipidi,“ ki je na ameriških klinikah vse bolj priljubljena. Intralipidi – mešanica rumenjakov, sojinega olja, glicerina in vode, so tekoča zmes maščob, ki jih uporabljajo kot vir kalorij in pomembnih maščobnih kislin za paciente po operacijah ter nedonošenčke, ki potrebujejo hranljive snovi, dovajajo pa jo neposredno v kri.

Upanje in čakanje

Intralipidi učinkujejo tudi tako, da zavirajo imunski sistem, zato so jih zdravniki za umetne oploditve začeli uporabljati kot poceni in učinkovito alternativo steroidom in imunoglobulinu. V teoriji ima ta mešanica učinek stabilizacije celičnih membran, zaradi česar NK-celice težje napadajo in povzročijo, da se zarodek ne more ugnezditi ali ženska spontano splavi. Claire sicer ni bila povsem prepričana v uspeh tega, vendar je vseeno poklicala svojega svetovalca, ki ji je napisal recept in k njej na dom poslal medicinskega tehnika, ki ji je vbrizgal maščobno mešanico. Claire po tem ni imela stranskih učinkov, kakršne bi ji lahko povzročili imunoglobulini. Najbolj jo je skrbela vsebnost kalorij, kar pa ji je medicinski tehnik zagotovil, da ni veliko, saj ima tekoča zmes le 200 kalorij.

Nato je prišel najtežji del – dvotedensko čakanje. Claire je vedela, da se bo morala odpovedati svojim sanjam o biološkem otroku, če se zarodki spet niso prijeli. Na “usodni“ dan je bila pri sestri v Devonu, saj je verjela, da bo podeželje na ugnezditev zarodka vplivalo bolje kot prometne ulice britanske prestolnice. S tresočo se roko je v kopalnici čakala, da ji palčka zada še en uničujoč udarec. Namesto tega se je na malem zaslonu pojavil plusek, ki si ga je tako dolgo želela.

Srečna družinica

“Mislim, da sem kričala. Vsekakor sem jokala. Poklicala sem Davida in obljubiti sem mu morala, da bova naredila še en preizkus takoj, ko pridem domov, da se bova lahko veselila skupaj.“ Takoj ko se je vrnila v London, jo je zopet obiskal medicinski tehnik. Vprašala ga je, ali je to zdravljenje pogosto uspešno in z nasmehom ji je odgovoril: “Obožujem trenutke, ko me pokličejo, da pridem dati drugi odmerek – to pomeni, da je učinkovalo!“

Štiri tedne pozneje je dobila še zadnji odmerek, saj po teoriji takrat, ko se razvije posteljica, zarodek postane manj ranljiv za NK-celice. Končno je uspelo, pod srcem se ji je razvijal zdrav plod. Sedaj, več kot leto pozneje, ima svojo drago dojenčico – šest mesecev staro Floro. “Bi šla še enkrat čez vse? Nisem prepričana. Odvzemite stres, napor in stroške in vse bi ponovila v trenutku. Vendar velik del mene ne želi tvegati. Imam Floro in to je dovolj velika nagrada, ki bo zadostovala za vse življenje …“