KOLUMNA: Zakaj sin vsak rojstni dan zboli?!

F. P.

Oto voščilnica

22. 06. 2018 08.07

Za našo družino je najpomembnejši dogodek v letu praznovanje sinovega rojstnega dne. Ko smo vsi že teden dni v pričakovanju obiskov, pihanja svečk, odpiranja daril, nam vzdušje vsako leto pokvari odhod v dežurno ambulanto.

Enkrat letno je za nas največji praznik. Mnogi se veselijo praznovanja svojega rojstnega dne, silvestrovanja, počitnic, ne, mož in jaz se resnično popolnoma z dušo in srcem posvetiva praznovanju sinovega rojstnega dne. To je za nas dan D oz. preživimo celo dva, saj v soboto po navadi povabimo sorodnike po moževi strani, v nedeljo pa po moji. Žal imamo premajhno stanovanje, da bi vse naenkrat ''stlačili'' za mizo, pa še večje je veselje, če se tako dolgo praznuje. To tradicijo gojimo že od tistega dne, ko je sin upihnil prvo svečko na torti.

Delam, delam, delam …

Enkrat letno si naše stanovanje zasluži, da ga prevetrim od tal do stropa. Seveda je to pred sinovim rojstnim dnev, ko v prepričanju, da bodo vse tete in babice radovedno stikale po kotičkih naših sob in pod drobnogled vzele police, če se na njih skriva stoletni prah. Tako natančna sem, da tudi pod kuhinjskimi lonci v omaricah počistim, vse kljuke zloščim, da si starejše gospe lahko v njih pogledajo gubice. In če bi komu slučajno padlo na misel, da na skrivaj brska po mojih predalih – notri je vse kot iz škatlice. Teden dni delam, delam od jutra do mraka, prelevim se v super čistilko, ki preprosto stanovanje spremeni v bleščeče kraljestvo.

Priznam, takrat stoodstotno ne posvečam pozornosti sinu. Skesano priznam, da sem mu, ko je bil mlajši, na kup zmetala igrače, da se je zamotil, ko sem jaz v eni roki vihtela krpo, v drugi pa metlo. Vmes sem mu seveda podrobno razlagala, kako lepo bo, ko bomo praznovali rojstni dan, koliko daril bo, kako čudovito vzdušje je, ko se v dnevni sobi gnete 20 ljudi … V nedogled mu zmeraj naštevam vse lepe trenutke, ki se zgodijo ravno na tisti dan, ko se reže torta. Mogoče je prav to vzrok, da ubožček od vsega navdušenja zboli. In resnično vsakič pred praznovanjem.

Bolan, a vseeno vesel

Dan pred prvim rojstnim dnem je naš malček neutolažljivo jokal, z možem sva ga objemala, tolažila, toda ni pomagalo. Proti koncu dneva je dobil še visoko vročino, ki smo jo vso noč zniževali na različne alternativne načine. Končali smo v zdravstvenem domu, kjer mu je zaradi vnetih ušes pediatrinja predpisala antibiotik.

Nisem vedela, ali naj vse odpovem, naj prekličem vabila za zabavo, naj odpovem narezke, ki sem jih naročila v trgovini … Resnično sem bila v dvomih, ali goste ''odjavim'' ali jih vseeno spustim k bolnemu otroku. Posvetovala sem se s sestrično, ki ima že starejše otroke, kaj bi storila v mojem primeru. Predlagala mi je, naj vse obvestim, da je slavljenec zbolel in da bo praznovanje le, če ne bo imel vročine in si bo do popoldne opomogel. Tako so vsi čakali pri telefonu, ali naj pridejo ob 16. uri z darili k nam ali ne.

No, sin je en dva tri po prvi žlici sirupa postal živahen za tri navihančke, zaspan, jokajoč in siten otrok je izginil … Z možem sva se odločila, da organizirava zabavo in ohraniva prijetno ter umirjeno vzdušje, ki njegovega stanja ne bi poslabšalo. Ker so vsi vedeli, da smo dopoldne preživeli v ambulanti, so sina božali, objemali, resnično je bil v središču pozornosti. Vse tete in strici so se z njim igrali, mu prepevali: ''Diči, diči, diča, urno na konjiča, na konjiča vranega, dobro osedlanega. Diči, diči, diča, deček nima biča, deček nima ne ostrog, da pognal bi konja v log.'' Sin se je smejal iz srca, bil je razigran, midva z možem pa sva se zadovoljno in olajšano smejala, da se je vse dobro končalo.