Na Ajdovški planoti blizu Brezove Rebri je že v začetku 20. stoletja stara manjša gozdarska koča, v kateri je živel oskrbnik okoliških gozdov. Med drugo svetovno vojno so se v njej zbirali partizani, leta 1942 so jo požgali Italijani. Po vojni so jo obnovili, a po osamosvojitvi Slovenije je leta 1992 znova v celoti pogorela. Danes je obnovljena in v njej nudijo tako pijačo kot tudi hrano.

K domu vodijo številne pešpoti, med njimi Trdinova, Evropska in gozdarske, lahko pa se na vrh pripeljete z avtomobilom ali kolesom po makadamski poti. Če se na pot odpravljate iz recimo Ljubljane, se najprej usmerite na Dolenjsko proti Novemu mestu.

PREBERI ŠE: Čemšeniška planina in legenda o zmaju

Za štart v Globodolu avtocesto zapustite pri izvozu za Mirno Peč, peljite po obvoznici in zavijte proti središču. Pri trgovini in mirnopeški cerkvi zavijte levo in nadaljujte pot proti Ivanji vasi. Pri zadnji hiši zapeljite v hrib in na vrhu je razcep. Izberite smer levo za Gornji, Srednji in Spodnji Globodol.

Mi se k domu Frata večkrat odravimo, saj živimo blizu. Pohod najraje začnemo v Globodolu. Z avtomobilom se peljemo po celotni globodolski dolini, ki je  - mimogrede - prelepa in posebna, ker je z vseh strani obdana s strmim gozdom in ker je kraška. Parkiramo ob cerkvici in pokopališču čisto na koncu doline. Nato sledimo tabli, ki je precej zakrita na štoru, a vsaj je.

Tudi zadnjo soboto pred začetkom šole smo se tako kot že nekajkrat poprej odpravili po makadamu mimo koruznih polj in travnikov. Domačin, ki je kosil travo, nas je opozoril, da so na območju videli medvede in divje prašiče ter da naj bomo pozorni. Otroci so bili seveda navdušeni, upajoč, da bomo srečali kakšno zverino, medva malo manj.

Vseeno smo pogumno korakali dalje in po približno kilometru hoje prišli do vznožja gozda. Takrat je najstarejši zaslišal "zavijanje volkov", kar pa se je izkazalo za vse prej kot to. Nekje je "pela žaga", saj so pripravljali drva za zimo. Na srečo.

Sledili smo markacijam (pot je izredno dobro označena), prečkali makadamsko pot, primerno tudi za avtomobile - in čez čas nadaljevali po gozdu. Vmes smo naleteli na iztrebek, ob katerem je bil odtis velike tace. Medvedje? Nismo se predolgo spraševali, temveč smo nadaljevali pot v malo hitrejšem tempu. Otroci so veselo oprezali, da bi kje opazili rjavega kosmatinca, jaz pa sem zelo glasno ponavljala, da se na označeni poti pa nikakor ne more potikati.

Čez približno uro in pol smo za dva kilometra in pol smo končno prispeli na vrh. Da, prav ste prebrali - uro in pol za dva kilometra in pol. S tremi otroki, ki vsake 200 metrov VSI občutijo strašno žejo, ki jih zmoti vsak, še tako majhen kamenček na dnu podplata sicer kakovostnih pohodniških čevljev, in ki "zdaj pa res več ne zmorejo takega hriba", je čas po moji mnenju odličen.

Šalo na stran. Vzpon res ni pretiran in pot ocenjujem kot lahko. Za našo dveletnico smo imeli nahrbtnik za nošenje, v katerega je občasno šla, na poti nazaj pa v njem zaspala. Starejša - pet in sedemletnik - sta na trenutke z veliko tarnanja prehodila celotno pot tja in nazaj, kar je naneslo skupaj okoli pet kilometrov.

Med obiskovalci Frate so bili na tisto sončno soboto tudi mož in žena, ki prikolesarila iz Žužemberka, dve družini s petimi otroki sta priši peš od lovske koče v Dobrniču, nekaj je bilo pohodnikov iz Mirne Peči in dva iz Dolenjskih toplic. Vsi z nasmehi na ustih in s svežim gozdnim zrakom v pljučih.