Malo pred 33. rojstnim dnevom je Jasna izvedela, da je noseča. Z možem sta se otročka zelo razveselila, saj sta družino že dolgo načrtovala, leta in leta sta se trudila, da bi zanosila. Opravila sta mnoge preiskave in vedno so jima zdravniki potrdili, da sta popolnoma zdrava ter da ni nikakršnih ovir za nosečnost.
Jasna je imela sicer prvi mesec nosečnosti težave zaradi hiperstimulacije jajčnikov (povečanja jajčnikov zaradi pospešene rasti več jajčnih foliklov hkrati), a naslednje mesece je kar žarela. Počutila se je odlično, k temu so pripomogli vsakodnevni sprehodi, redno obiskovanje joge in prijazni klepeti s sodelavkami, ki so ji zaupale prijetne izkušnje starševstva. ''Vsaki nosečnici bi privoščila tako lepo nosečnost, kot je bila moja. Veselila sem se vsakega dne, saj je pomenil trenutek bližje prihodu najinega sina na svet,'' pripoveduje novopečena mamica. Trebušček je imela tudi proti koncu nosečnosti zelo majhen, zato so jo vsi spraševali, če je res že tik pred porodom. Skrbelo jo je, če je njen otroček zdrav, ampak izkazalo se je, da se je v njej skrival pravi korenjak.
Carski rez
V porodnišnico sta z možem oddrvela na predviden datum poroda, ker je zjutraj na hlačkah zagledala kri, obenem pa je bila prepričana, da ji je odtekla voda. Ostala je sicer v porodnišnici, toda poroda še ni bilo na obzorju. Naslednji dan je zopet zakrvavela in takrat se je začela njena ''akcija.'' V porodni sobi so ji predrli plodove ovoje in verjeli ali ne, dobila je zelo intenzivne popadke. ''Ne pretiravam, naenkrat so bili zelo močni in pogosti, na dve minuti. Potekala je aktivna faza,'' razlaga Jasna. Opozorili so jo, da bosta ogrožena tako ona kot njen otrok, če bo še enkrat začela krvaveti, zato bi v takem primeru priporočali carski rez.
Seveda se je strinjala, če bo potreben, toda naslednje besede anestezistke so se ji vrezale v spomin: ''Danes popoldne ne bo mogoče 100-odstotno dobiti anestezije, kar pomeni, da boste tvegali, če boste ponovno začeli krvaveti.'' Skupaj z medicinskim osebjem so staknili glave in prišli do zaključka, da še eno uro nadaljujejo z naravnim porodom; če bi se v eni uri odprla pet centimetrov, bi tako tudi nadaljevali, v nasprotnem primeru bi izbrali varnejšo pot – carski rez. Žal to ni bil porod, kot jih opisujejo v knjigah; po eni uri je bila odprta le tri centimetre, zato se je v strahu pred krvavitvijo in izgubo otročka nemudoma odločila za carski rez. Še vedno jo je ves čas bodril mož in ji pomagal predihavati neznosno boleče popadke – ni si predstavljal, da bi to prenašala še nekaj ur ali celo noč. Čutil je njeno trpljenje, zato jo je podprl in skupaj sta podpisala, da želita carski rez, ker kasneje mogoče ne bo anestezista.
PREBERITE ŠE: Zdravnik je prosil šoferja, naj pripelje še do konca Krčkega mosta in ustavi. Slekel mi je hlače in pregledal, kaj se dogaja.
Jasni se besede začnejo zatikati, ko pripoveduje nadaljevanje svoje zgodbe. Sinu so dan po rojstvu predpisali antibiotik, ker je dobil vročino; sama sicer ni bila vročična, samo tožila je nad groznimi bolečinami v trebuhu. Vsi so jo tolažili, da je to zaradi carskega reza; tako so ji šele naslednji dan, ko zaradi bolečin ni mogla več hoditi, vzeli kri. ''Izvidi so bili zelo slabi … Odpeljali so me na CT, kjer je bilo takoj jasno, da je moje stanje kritično. Takoj sem končala v operacijski sobi … Prišlo je namreč do poporodne sepse (telo so preplavili mikroorganizmi, bakterije ali glive, obrambni mehanizmi so odpovedali).''
Želite tudi vi deliti z nami porodno zgodbo? Pišite nam na Facebook!
Njeno življenje je viselo na nitki, po operaciji so jo z rešilnim avtomobilom odpeljali v prestolnico. O odstranitvi maternice, v kateri naj bi bilo pravo žarišče, je odločalo mnogo zdravnikov. Iskali so druge rešitve, saj je še mlada, toda njeno stanje je bilo iz sekunde v sekundo slabše. Ni jim preostalo drugega, kot da so jo še enkrat odpeljali v operacijsko sobo in ji odstranili maternico. ''… kajti če tega ne bi storili, jaz ne bi preživela …,'' po tihem in z drhtečim glasom pojasnjuje Jasna. Zalijejo jo solze.
Ko se je naslednji dan zbudila, je izvedela, kaj so ji odstranili. Zaradi te novice jo je v prsih trgalo na tisoč in en košček, toda še huje ji je bilo, ker ob sebi ni imela svojega fantka, ki je potreboval mamico. ''Videla sem ga šele po treh dneh – do takrat pa sem se počutila grozno. Tega ne morem opisati … za to ni besed … Nihče si ne more predstavljati, kako hudo je, če se po dveh dneh nepopisne sreče po rojstvu otroka vse to nenadoma prekine.'' Seveda so jo obiskovali mož, prijatelji in sorodniki, a hrepenela je po tem, da objame Tilna.
Najboljša psihoterapija
Po nekaj dnevih ga je končno lahko stisnila v naročje ter si ga ure in ure ogledovala, ampak njuna sreča je trajala le pet dni. Pojavila se je nova težava, zaradi sepse in odstranitve maternice je vse težje dihala in ugotovili so, da ji je voda zalila pljuča. Končala je na intenzivnem oddelku, s cevkami, sina pa je lahko videla le dvakrat dnevno po eno uro. Bila je popolnoma na tleh, trpela je, toda misel na sina jo je držala pokonci. Odločila se je za boj, preživetje, kajti sin jo bo potreboval še leta in leta.
Enomesečno okrevanje je zalivala s solzami …, nestrpno je čakala odhod domov. Ko je končno nastopil dan vrnitve k možu in sinu, je mislila, da sanja. ''… bila sem presrečna. Tilen je bil čudovit, končno sem bila lahko 24 ur dnevno z njim. To je najboljša psihoterapija!''
Kljub temu, da se še ni sprijaznila z dejstvom, da njen Tilen nikoli ne bo imel bratca ali sestrice, se je odločila, da se popolnoma posveti samo njemu. Vesela je, da je sin zdrav, kljub temu da je bil tudi on na začetku septičen. Jasna vsak dan živi tako, da sta s sinom veliko zunaj na svežem zraku, se doma veliko igrata, predvsem pa je njuno življenje polno smeha. Vse črno poskuša odmisliti in verjame v to, da je družina najboljše zdravilo za vse težave.
PREBERITE ŠE: Mesec groze je čakal tudi mamico Saro ...
