Čeprav je bila celotna nosečnost rizična in sem morala veliko počivati, je vse potekalo v redu do 28. tedna. Na pregledu je ginekologinja ugotovila, da se mi je maternični vrat zelo krajšal. Napotila me je v porodnišnico Celje, kjer sem prejela dve injekciji za dozorevanje pljučk. Preden sem odšla v porodnišnico, sva šli s sosedo še po nakupih, saj v primeru, da bom morala ostati v bolnišnici tako dolgo ali v primeru, da bi rodila, nisem imela nič oblačil za svojo čebelico. Po dveh dneh sem se lahko dogovorila, da grem domov, saj sem imela doma še tri otroke, ampak sem morala obljubiti, da bom do 35. tedna doma počivala, saj v nasprotnem primeru bi morala ostati v bolnišnici. Seveda sem bila postrežena iz vseh možnih strani. Otroci so bilo razumevajoči, da mora mami počivati, kar pomeni, nič sprehodov, nič šopinga, nič brcanja žoge, bazen ... Popolnoma ničesar razen počivanje. Tiste tedne mi je bil v največjo pomoč tudi mož, saj se je moral prilagajati meni in otrokom. Zjutraj jih je peljal v šolo ter vrtec; nato je odšel delat; nato ob 15. uri spet po otroke ter v trgovino ter doma pomagal pri nalogah ter hišna opravila so bila takrat samo njegova. No, in s takim tempom in uboganjem zdravnice sem "prispela" v 35. teden.

Ko sem prišla na pregled h ginekologinji, je bila prav vesela, ko me je videla še nosečo. Takrat sem, mislim, imela maternični vrat dolg milimeter ali dva (nisem čisto 100-odstotna), vendar sem morala še naprej počivati. Želela sem si samo priti v 37. teden. To je bila moja želja. No, čez dva tedna je napočil moj sanjski 37. teden. Toliko veselja je bilo v meni, toliko vzhičenja ... Sama pri sebi sem si rekla: ''No, pa ne bom spet predčasno rodila.'' Vem, kaj pomeni imeti doma že dva nedonošenčka in si tega nisem želela ponovno.

25. 11. Ta dan sva bila z možem v trgovini (takrat mi je bilo že dovoljeno, da se vsaj malo sprehodim) ter nakupovala za večerjo. Nakar sem v trgovini začutila blagi popadek. Upala sem, da bo bolečina popustila. Nato spet. Možu sem rekla, da imam rahle popadke in da je bolje, da zaključiva nakup, če bi bilo treba iti v porodnišnico. Ko vsa se peljala domov, je bila bolečina še močnejša. Odšla sem se stuširat ter pripravit za v bolnišnico, saj sem vedela, da bom rodila. Ker sva se z možem že prej dogovorila, da ne bova iskala varstva za tri otroke in da grem spet sama rodit, sem poklicala sosedo, da me pelje v bolnišnico, saj za slabih 10 minut mi je bilo brez veze urejati otroke in da me pelje mož. Ker popadki niso bili redni, sva s sosedo še spili kavo. Nato so se popadki začeli na 5–8 minut. In ker je bil to moj četrti otrok, sem vedela, da ne smem predolgo biti doma, da ne bi doma ali po poti že rodila.

V bolnišnico sva prišli okoli 23. ure, kjer so me priklopili na CTG, kjer so bili zaznani dokaj močni popadki. Ko me je zdravnica pogledala, sem bila odprta že 6 cm, nato so me odpeljali v porodno sobo. Najlepše mi je bilo, ker sem vse štiri porode imela v isti sobi. Nato so se popadki malo ustavili, a hitro so se začeli stopnjevati. Približno ob 2.20 sem imela popadke že skoraj na manj kot minuto, tudi odprta sem bila že skoraj 10 cm, a vendar se moja čebelica ni in ni želela spustiti v porodni kanal. Mehurja mi niso upali predreti, da se ne bi punčka obrnila z ritko navzdol; zato je babica čakala, da se mi mehur sam predre. Prvič v vseh nosečnostih sem občutila, kako je, ko se ti mehur predre.

Nato se je moja čebelica spustila v porodni kanal in porod se je ob 3.15 začel. Zelo kmalu je bila glavica že zunaj, nakar mi je babica rekla: ''Gospa, ne potiskajte, popadke sva izgubili." Morali sva počakati, da so se nazaj pojavili popadki. Med tem časom, ko je bila glavica zunaj, jaz pa brez popadka v bolečinah, sem mislila, da je bila ena ura mimo; a vendar je to trajalo samo nekaj sekund. Nato pa, hvala bogu, spet sem dobila popadke ter se nekajkrat sem pritisnila in sem dobila tri dni pred predčasno darilo, težko 3210 g ter veliko 52 cm za moj 29. rojstni dan – mojo čebelico Kataleo.

Vendar ... ne glede na to, da sem imela dva predčasna poroda, z nekaj zdravstvenih težav med nosečnostjo in porodih, je porod nekaj najlepšega, kar se lahko ženski zgodi. Teh bolečin, občutkov ... ne bi zamenjala z ničemer. Rodila bi se 10-krat, a imela pa ne bi več otrok.

*Fotografija je simbolična. Porodno zgodbo smo prejeli v zasebnem sporočilu na Facebooku, kontakt hranimo v uredništvu.