Babica je naredila CTG, ki je pokazal le nekaj rahlih lažnih popadkov, ginekologinja me je vaginalno pregledala in predlagala stripping - ločevanje plodnih ovojev. Moram priznati, da sem prvič slišala za to zadevo. Rahla bolečina pri posegu, ampak nič hudega, nato sva se zmenili, da glede na to, da imam nosečniško sladkorno, da se zglasim v porodnišnici v ponedeljek za sprožitev poroda, nato sva odšla domov. Popoldne okoli 17. ure sem začutila rahlo bolečino v predelu jajčnikov in rahlo zakrvavela, ker me je na to opozorila ginekologinja, sem se odšla pokazat dežurnemu ginekologu, ki je menil, da je vse v redu. Očitno se je nekaj začelo dogajati, odprta sem bila slaba 2 cm, vendar me je poslal pridno počivat nazaj domov.

Okoli 20. ure zvečer pa sem začutila zelo zelo rahle popadke, vendar niso bili konstantni, ob 22.00 pa so se stopnjevali na 7 minut, vendar niso bili močno boleči. Glede na to, da sem tretjerodka in da do sedaj sem imela hitre porode, sva se z možem okoli 23.00 odločila, da greva v porodnišnico, saj se bo začelo, popadki so se stopnjevali in bili vedno bolj boleči. Do prihoda v porodnišnico (5 minut od doma namreč) so bili popadki grozno boleči. Ginekolog me je pregledal: odprta že 9 cm, šibajmo na porodno mizo ... O moj bog, kako že????

Ni bilo časa za klistir, za popolnoma nič, kot na hitro so me priklopili na infuzijo z antibiotikom, saj sem streptokok B pozitivna. In sem začela rojevati, mož je bil čisto šokiran. In tudi tako je bilo. Minilo je 20 minut, antibiotik je stekel, prišel je mož, ki mi je pomagal predihati tistih nekaj popadkov, vendar tokrat niso bili tako grozno boleči, znosno je bilo mogoče tudi zato, ker sem se dobro pripravila na to: zmoreš vse, zmoreš, vse bo v redu.

V glavi se mi je vrtel stavek: popadek je samo nekaj, kar me bo pripeljalo bližje najini punčki, najini tako pričakovani princeski. Nekako sem vsak popadek bila "vesela", nato pa je prišel čas iztisa najine punčke - hudo boleče, pa vendar.

Ob 00.19 le slabo uro po tem, ko sva prišla, je bil med nami v mojih rokah najin tretji otrok, druga punca. Prvi objem je bil resnično čudovit, planila sem v jok sreče, takoj sem jo močno začutila. Nato je bil čas za ime. Hmm, ime ... a lahko, 5 minut, mož eno, jaz drugo ... No, na koncu sva jo pogledala in ji dala posebno ime, ime izpeljano iz imena sestrice, čudovito ji pristoji.

Moj tretji porod je bil resnično hiter, lep, boleč, ampak je bila nepozabna izkušnja. Hvala tudi mojemu možu, ki mi je ves čas stal ob strani, mi pomagal in bil v veliko oporo, pa tudi babici, ki je me lepo vodila skozi porod, in ginekologu. Resnično, če bi lahko, bi vsaki bodoči mamici privoščila porod, kot sem ga sama tokrat imela. Čudovito je bilo, nepozabno.

*Fotografija je simbolična. Zgodbo smo prejeli v zasebnem sporočilu na Facebooku, kontakt hranimo v uredništvu.