Naročila sem se h ginekologinji, ki je potrdila nosečnost, in vse je potekalo v redu, dokler ni rekla, da gre za rizično nosečnost. Zato sem bila vseh devet mesecev doma. Drugič, ko sem šla na pregled, je rekla, da imam previsok pritisk, in me takoj napotila v porodnišnico. Tam sem bila en teden zaradi pritiska. Po tednu dni v porodnišnici je bilo vse v redu in so me napotili domov.

Partner mi je ves čas stal ob strani. Proti koncu nosečnosti, na dan, ko so mi dali datum, 12. 6., sem morala priti zjutraj na pregled. Dali so mi tabletko, da so mi sprožili popadke. Šla sem v sobo. Nič se ni dogajalo. Naslednji dan tudi nič, razen to, da sem imela spet previsok pritisk. 13. 6., ko je šel partner domov, mi je zvečer odtekla voda. Poklicali so ga nazaj. Bil je z mano in me podpiral. Imela sem zelo močne bolečine, dali so mi masko in nekaj proti bolečinam v žilo. Občasno so me pregledali, ali sem odprta. Nisem bila skoraj nič – 3 cm.

Imela sem zelo močne bolečine, zato so se odločili za urgentni carski rez. Tudi zaradi previsokega pritiska – skoraj 200.

14. 6. ob 4.07 zjutraj sem dobila punčko. Partner je bil zraven, ko so jo stehtali in umili. Ko so me peljali ven, sem bila čisto omamljena. Samo toliko sem bila pri sebi, da sem videla, da jo drži v rokah. Peljali so me v sobo, kjer sem bila čisto sama. Hčerkice nisem videla niti za nekaj minutk, ker nisem bila sposobna, da bi jo imela pri sebi. Naslednji dan so mi jo pripeljali samo za pol ure, da se navadim, da jo imam pri sebi.

Nato so mi jo pustili do večera. Premestili so me v sobo, kjer me je čakala že hčerkica in bili sva skupaj celo noč. Popoldne je prišel še partner in smo se 'cartali'. Po tednu dni v porodnišnici sem šla lahko končno domov.

Ker sem morala ležati, mi je priskočila na pomoč moja mami, dokler nisem po enem mesecu po carskem rezu že lahko sama s partnerjem hodila malo ven.

Zelo sem bila hvaležna partnerju, da mi je bil v veliko pomoč in podporo. ''Rada te imam!''