Drugi porod se je začel zelo podobno kot prvi. Redni, "nežni" popadki čez celo noč, zjutraj/dopoldne malo odmora, da se naberejo moč,i in popoldne že v višji prestavi naprej. Dokler sem lahko, sem bila zunaj, na sprehodu, v kadi in pod tušem. In tako kot prvič, sva se tudi sedaj s partnerjem odpravila proti porodnišnici ob 16. uri. Babice so se le nasmehnile mojemu nasmešku na obrazu (ravno brez popadka) in izjavi, da sem prišla rodit. Šele ko so slišale, da je to že drugi porod, so me pričele jemati malo bolj resno. Odprta nisem bila veliko, tudi CTG ni kazal nekih resnih popadkov. Soba z bazenom je bila prosta in s partnerjem so naju hitro preselili tja. Tokrat malo bolj pripravljena, kaj me čaka, sem med popadkom res znala sprostiti celo telo, zato sem se kljub kratkim popadkom zelo hitro odpirala. Babice so verjele CTG, voda še ni odtekla in po kakšni uri so vseeno predlagale predrtje mehurja, da vidimo, če je tokrat s plodovnico vse ok. In potem šok!

Rojevanje v vodi

Bila sem odprta že skoraj 10 cm, čas je bil za vodo! Naenkrat je v sobi postalo zelo živahno. Babice so se čudile, kako da sem že tako daleč, in upale, da bo kad še pravi čas polna. Seveda je šlo vse gladko in ravno ko sem stopila v vodo, so začeli potiski navzdol. Dojenček se je spuščal. Uau ... Voda res naredi telo lahko in počutiš se kot v oblaku. Trans! Bolečina je bila skoraj neznosna, ampak voda je pomagala! Zelo! Po kakšnih 30 minutah se je babicam pričelo muditi ... To mi kasneje ni bilo najbolj všeč, ampak v tistem trenutku sem tudi jaz hotela zaključiti. Hitro smo zagledali glavico in potem stop ...

Viditi svojega otroka z glavo pod vodo, ti pa brez popadka, je priznam kar grozljivo. Ampak bil je tako zadovoljen (spola nismo vedeli) in z znanjem, da pod vodo ne bo zadihal, sem poskušala mirno počakati do naslednjega popadka. Ker so bila ramena preširoka, je rabil še manjši zasuk in moj zadnji vdih pred dokončnim iztisom.

In vodna deklica je zaplavala ...

In zaplavala je ven, mala, 4 kg težka vodna deklica, ki nas je pozdravila samo z enim "muee" in nas radovedno pogledala. Prihod na svet je bil miren, brez drame in prevelikih šokov. Veš čas je bila zadovoljen in miren dojenček. Porodna ekipa pa naju je še tri dni prihajala opazovat na oddelek, če sva še vedno tako mirni.

Oddelek na Ptuju bi sicer potreboval krepko prenovo sob in menjavo postelj, uslužbenkam pa bi predlagala čim več usposablja in empatije pri pomoči novim mamicam pri dojenju.

Drugače pa lepa izkušnja in upam, da bo voda na svet sprejela čim več novorojenčkov ...

*Porodno zgodbo smo prejeli v zasebnem sporočilo na Facebooku, kontakt hranimo v uredništvu. Fotografija je simbolična.