Takoj so me sprejeli in pregledali. Nakar mi niso dovolili več hoditi in so pripeljali posteljo. Položili so me nanjo ter odpeljali ven iz ordinacije na hodnik.Tam smo z možem in hčerko čakali približno 30 minut. Nato smo videli, da je prišlo ogromno zdravnikov, medicinskih sester ter babic v ordinacijo in so se vrata zaprla. Temu nisem posvečala posebne pozornosti. Nato so me po približno 30 minutah odpeljali nazaj v ordinacijo polno belih halj. Takrat pa je sledil šok! Zdravnik mi je rekel, da sem odprta že 4 cm, da imam popadke že na 10 minut in da bom predčasno rodila in ker v Celju nimajo tako dobrih aparatur ter specialistov za nedonošenčke, me bodo odpeljali z reševalnim vozilom v porodnišnico Ljubljana. Takrat sem bila čisto v šoku. Jokala sem kot dež, saj se nisem želela ločiti od moža in še ne leto dni stare hčerke.

Ker možu nihče ni ničesar povedal, je vstopil v ordinacijo, kjer sem mu povedala, da moram v Ljubljano, ker bom rodila. Seveda ga je bilo strah in ga je skrbelo, vendar me je tolažil, da bo vse v redu, da bo z najino punčko vse v redu in da me bosta prišla obiskat. Ker je bila že pozna ura in je bila hčerka že utrujena, smo se poslovili in sta odšla z možem domov. Jaz pa sem z babico ter sestro počakala na reševalce. Med vožnjo so se začeli popadki še bolj stopnjevati. Vsakih pet minut sem babico spraševala, če smo že prišli. Bilo me je strah. Nisem vedela, kaj pričakovati. Kako bo potekalo vse skupaj, glede na to, da je nedonošenček.

Malo pred Ljubljano sem imela popadke že na 2 minuti in babica si je začela pripravljati stvari za porod. Obe sva bili prepričani, da bom rodila. Pozno zvečer, če ne že zgodaj zjutraj (od strahu nisem niti gledala na uro) smo prišli v porodnišnico Ljubljana, kjer so me reševalci in babica predali ter odšli. Jaz sem ostala tam. Sama. Nikogar nisem imela v Ljubljani. Samo jaz in moja punčka v trebuhu. Ko me je dežurna sestra pregledala, je rekla, da sem odprta že 5 cm in da bom verjetno rodila, vendar če bo z otrokom kaj narobe, bom zato kriva sama, ker imam porod en za drugim. Od bolečine nisem mogla ničesar reči, vendar so mi njene besede odmevale v glavi. Krivila sem sebe. Kaj pa če bo kaj narobe? Bo moja punčka umrla?

Ko sem prišla v porodno, me je bilo izredno strah. Okoli mene je bilo polno belih halj, jaz sem pa samo jokala. Tako je prišel dežurni zdravnik in rekel, da bom glede na to, da imam še nekaj časa do poroda, prejela neko zdravilo, da mi ustavijo popadke, saj mi voda še ni odtekla in da poskusijo ustaviti porod vsaj za kakšen teden ali dva. Dobila sem tudi injekcijo za dozorevanje pljučk, če bi vseeno rodila. In tako je bilo. Porod so ustavili. Iz porodne so me predstavili na oddelek enkrat proti jutru. Na oddelku sem morala večinoma ležati.

V nedeljo so me končno prišli obiskat mož in hčerkica ter moji starši. Samo nekaj dni je nisem videla, pa se mi je zdelo, da je že tako velika. Ko sem se hotela "pocartati" z njo, pa sem spet doživela šok. Emina me je odrinila od sebe, začela je jokati in siliti k atiju. Tako sem bila šokirana, da nisem mogla priti k sebi. Mislila sem si: ''Otrok me je očitno pozabil.'' Ko je bila pri atiju, je bila mirna, k meni ni želela. Tisti trenutek sem hotela oditi domov, vendar nisem mogla biti sebična do moje še nerojene princeske. Slovo je bilo izredno težko.Tako sem bila spet sama.

Dnevi so minevali, jaz pa še vedno sama tako daleč od mojih najbljižnjih, vendar kar je bilo najbolj pomembno – bila sem še vedno noseča. To je bilo največje veselje. Dlje kot zdržim, bolje bo. V ponedeljek mi je moja zdravnica rekla, da naj pridem pred ordinacijo na pregled. Če bo vse v redu, grem lahko domov in nato rodim v Celju. Bila sem zelo vesela. Nato pa je sledil spet šok. Odprta sem bila 5 cm in nisem smela domov. Spet sem jokala kot dež. Nato je prišla sreda ... Zdravnica mi je pri jutranji viziti spet rekla, naj jo počakam pred ordinacijo, ker bo opravila pregled. In končnooo ... odprta sem bila še vedno samo 5 cm, vendar sem smela domov pod pogojem, da ne bom ničesar, ampak res ničesar delala, razen počivala do poroda. Obljubila sem ji vse, samo da sem lahko odšla domov. Poklicala sem moža, da prihajam domov, da naj pride pome. Med čakanjem, ki se je vleklo, kot da ga ni dva dneva, sem si vse spakirala ter dobila odpustnico, vendar ... moža še vedno ni bilo. Strah me je bilo, da ne bom ponovno dobila popadke in bom morala ostati. In končno. Čez slabi dve uri se je prikazal na vratih. Veselo sva odšla proti Celju v upanju, da bo med potjo vse v redu. In hvala bogu, srečno smo prišli domov.

Naslednji dan sem hitro vse spakirala za porodnišnico, saj mi je nekaj dejalo, da bom šla kmalu rodit. Dnevi so minevali, jaz pa sem upala, da bom čim dlje noseča. Konec marca je mož skuhal nedeljsko kosilo, nato smo šli vsi trije počivat. Nato me je zbudila huda bolečina, ki se je se samo stopnjevala. Najprej sem malo počakala, saj sem mislila, da so popadki lažni. Nakar me je začel želodec zelo boleti in spodnji del trebuha otrdevati. Zdelo se mi je, da mi bo otrok padel ven. Zbudila sem moža in hčerkico in smo se napotili proti porodnišnici Celje.

Takoj se me pregledali ter priklopili na CTG za deset min, ki je pokazal zelo močne popadke. Zdravnica mi je rekla, da sem odprta že devet cm, predrla mi je mehur in rekla, da bom takoj rodila. Mož in hčerkica sta morala domov, saj v tisti sekundi nisva imela časa iskati varstva. Ko sem prišla v porodno sobo, so me priklopili na CTG ter sem predihavala popadke. Nato me je babica pregledala in rekla: ''No, gospa ... Obrnite se se malo na bok in bova še nekaj popadkov predihali, nato bova rodili.'' Nato se je obrnila s hrbtom proti meni, si nadela rokavice, s katerimi me je pregledala, ter sproti pisala v karton.

Nakar sem začutila, da otrok leze ven. Preprosto sem začela potiskati in z enim potiskom je glavica pogledala ven. Nato se je babica obrnila ter začela dvigati glas: ''Gospa, ne pritiskajte. Dihajte. Dihajte.'' Pohitela je do vrat in se drla, naj ji pridejo pomagati, saj sem začela rojevati, a ona ni imela ničesar pripravljeno, niti sterilno ni bila oblečena. V sobo so pridivjale tri babice, dve medicinski sestri ter en ali dva zdravnika. Oni so gledali, jaz pa sem še zadnjič pritisnila in moja punčka je bila na svetu. Nato me je babica pobožala po roki in dejala: ''Gospa, vaši punčki se je pa mudilo na svet.'' Njenih besed ne bom nikoli pozabila. Čeprav ni bilo prijetno, ker sem skoraj rodila sama ter ni nihče obrnil glavice, je rekel zdravnik, da je nad mojo punčko Tiano bdel angelček. Težka je bila 2480 g ter velika 47 cm.

*Fotografija je simbolična. Zgodbo smo prejeli v zasebnem sporočilu na Facebooku, kontakt hranimo v uredništvu.