Darila za novorojenčka

Zjutraj sem vstala, šla na akupunkturo in potem na kavico z nekdanjo šefico, pa s sedanjimi sodelavkami na tortico in ves dan sem imela občutek, da moram še toliko vsega postoriti. Po kosilu sem malo počivala, bila sem utrujena in potem me je poklicala mama: ''Pri nas ti je Alenka pustila veliko daril!'' Alenka je bila moja šefica, s katero sva dopoldan pili kavo, in seveda sem pohitela pogledat, kaj sem dobila. Malo sem se še zadržala pri mami in proti večeru sem šla še na eno pijačko, potem pa domov, ker sem morala še toliko narediti. Seveda sem morala sestaviti vse, kar sem dobila, in na koncu je bila ura že 23. Mož je prišel iz službe in me okregal, zakaj sama vse delam, da je jutri sobota in bova skupaj vse uredila. Stuširala sem se in šla spat, z nelagodnim občutkom, da nimam pospravljene hiše, in ob tem zelo vesela, saj sem v soboto dopolnila 37. teden. Pred spanjem sem možu v šali dejala, da bom zjutraj pospravila hišo in potem lahko grem rodit, ker je otrok donošen.

Okrog dveh me je zbudil čuden vlažen občutek, ki sem ga ignorirala, se obrnila in zaspala nazaj. Čez pol ure sem imela občutek, da mi nekaj teče, vstala sem in takrat se je vlilo ... Odtekla mi je voda, pot do kopalnice je bila dobro označena, na stranišču sem počakala, da  neha teči, se uredila in se ulegla. Mož je dejal, če že spet hodim lulat in mirno sem mu odgovorila, da mi je odtekla voda, a v meni je bila grozna panika. V smehu mi je dejal, da sem se polulala, se obrnil in spal dalje. Čez nekaj trenutkov pa panika: ''Kaj ti to resno, voda ti je odtekla, kaj pa zdaj?'' Malo sva poležala, nato je sledil dolg topel tuš, prigrizek in seveda še na hitro malo pospravit.

Razpok mehurja

Odpravila sva se v porodnišnico in ceste so bile bele, močno je snežilo. Malo sva se še okrog peljala, ker sva iskala odprto bencinsko črpalko, saj je bil avto prazen, in okrog štirih sva končno prispela na cilj. Pozvonila sem in nasmejana povedala, da mi je odtekla voda. Sledil je pregled, ki je bil zelo neprijeten, in izvedela sem, da gre za razpok mehurja. Odprta sem bila 1 cm, nič ni bilo pripravljeno, vse je bilo še visoko. Poslali so me v porodno sobo, vmes sem seveda poklicala prijateljico, ki je babica v tej porodnišnici, in z babico, ki me je sprejela, sta se dogovorili, kako in kaj bosta delali z mano.

Dobila sem vaginaleto za zorenje materničnega vratu in injekcijo. Priklopili so me na CTG, nato je sledilo mučno čakanje. Mož je šel domov, prišla je prijateljica, ki je bila ob meni do konca. Dopoldne sem preležala, dremala, poskušala sem se sprostiti in spočiti za veliki finale, ki je sledil, vendar neuspešno zaradi zvokov iz sosednje sobe (beri kričanje). Ponovno sem si prisegla, da ne bom kričala. V času kosila je moja soseda uspešno rodila in ozračje se je umirilo, pojedla sem kosilo in nato je sledil pregled. Odprta sem bila 2 cm, ponovili smo jutranji postopek in sem spet čakala.

Prvi popadki ...

Okrog 16. ure sem dobila prve popadke, ki so bili zelo blagi, vendar takoj na dve do tri minute. Ob 17. uri sem poklicala moža, saj mi je bilo dolgčas, seveda so bili v tem času že vsi obveščeni, da sem v porodni sobi, in sem se zamotila s telefonom in odgovarjanjem na sporočila. Približno dve uri po prvem popadku so postali močni in sem jih uspešno predihovala. Vmes sem se stuširala, nekajkrat sem šla na stranišče in spreminjala položaje. Naj pripomnim, da sem od 12. ure dobivala tudi antibiotik na štiri ure.

Okrog 21. ure je znova sledil pregled, odprta sem bila 2–3 cm, zdravnica se je odločila za umetne popadke. V meni sta vladala panika in strah pred umetnimi popadki, ampak nisem imela izbire. ''Bom že, samo da bo otrok okej.'' Jakost popadkov se je stopnjevala, pridno sem predihovala, občasno sem možu naročila masažo križa, ker imam že brez nosečnosti in popadkov težave. Križ me je res bolel in imela sem občutek, da se vsak popadek odvija v križu. Počasi sem se ''odklopila'' in odšla v svoj svet, sicer sem vse dogajanje okrog sebe spremljala in dojemala, vendar iz varne razdalje. Nekajkrat so mi ponudili protibolečinska sredstva in epiduralno analgezijo, vendar sem odklonila, saj se mi ni zdelo tako hudo, da bi to potrebovala že zdaj.

Carski rez

Okrog enih zjutraj naslednjega dne sem sprejela protibolečinsko sredstvo, ki pa po pričakovanjih ni delovalo in mi je bilo samo zelo slabo in sililo me je na bruhanje. Takoj mi je bilo žal, da sem ga vzela. Nekje okrog druge ure je sledil ponovni pregled, odprta sem bila 3 cm. Takrat smo se začeli pogovarjati, da bi bilo morda smiselno razmišljati o carskem rezu. Poklicali so zdravnico, ki je potrdila, da gre za zastoj poroda in da bo obvestila anestezijsko ekipo, da pride. Prijazna anestezistka mi je svetovala spinalno anestezijo, in ker se res bojim igel in pikanja, sem moledovala za splošno. Res si je vzela čas za mene in me na koncu prepričala za spinalno. Odločilo je dejstvo, da bom svojega fantka takoj videla. Odklopili so umetne popadke, odpeljali so me operacijsko sobo in nastavili spinalno, ki je zaradi dveh res hudih popadkov morala malo počakati. Občutek, ko je bolečina popustila, je bil božanski. Ves čas se je ekipa z mano pogovarjala, mi razlagala, kaj delajo, in v enem trenutku sem slišala jok, moj fantek je bil rojen. Babica mi ga je pokazala, pobožala sem ga in polupčkala, dišal je po vanilji in praženih mandljih. Ne vem, od kod, ampak ta vonj se mi je vtisnil v spomin. Potem so ga odpeljali, mene pa zašili.

Takrat me je začela tresti mrzlica in anestezistka me je mirila in s svojimi rokami grela. Odpeljali so me v intenzivno, na poti sem z možem izmenjala nekaj besed, poljubčkov in solzic sreče, nato pa je sledil zaslužen spanec. Naslednji dan je bil boleč in naporen, vendar ko so mi pripeljali mojega fantka, je bilo vse lažje. Sicer so sledile komplikacije po porodu, vendar je to druga tema in o tem kdaj drugič. Porod mi je ostal v lepem spominu, čeprav sem se vsega na smrt bala, okrevanje po carskem rezu in vse ostalo, pa so izkušnje, ki so bile slabše, in so vzrok, da bo moj sin ostal edinec. In ja, vse popadke mi je uspelo predihati brez vsake drame, kar mi je bilo v veliko veselje.

*Fotografija je simbolična. Zgodbo smo prejeli na urednistvo@bibaleze.si.