Adventni venček je eden najpogostejših motivov, ki jih povezujemo z decembrskimi prazniki, vendar mnogi njegove simbolike ne poznajo. Beseda advent izhaja iz latinščine, "adventus" pomeni prihod ("ad" pomeni naprej, "ven" ali "vent" pa je koren latinskega glagola "veno", ki pomeni "priti"). Venci so sicer simbol zmage. V različnih oblikah jih poznamo že od časa starih Rimljanov in so nepogrešljiv del praznikov. Nimajo torej samo dekorativnega pomena.

Poganski izvor ...

Natančen izvor simbolike adventnega venčka še vedno ni popolnoma pojasnjen, običaj pa smo prevzeli od predkrščanskih germanskih plemen. V Sloveniji ga v današnjem pomenu praznujemo od 80. let prejšnjega stoletja. Okrogla oblika venčka in svečk na njem ima poganske korenine in prihaja od starih keltskih ljudstev iz današnje Nemčije in Skandinavije. Vsi obredi teh ljudstev so bili močno povezani z ritmom letnih časov; najpomembnejše mesto v njem je zavzemalo Sonce.

Pozimi, ko se je dan krajšal, so Kelti vse do zimskega solsticija, najkrajšega dneva v letu, prosili Sonce, naj jim vrne svetlobo, toploto in jih pomiri v vednosti, da se bo pomlad vendarle vrnila. Zimzelene veje so predstavljale življenje, ki je kljub pomanjkanju svetlobe preživelo. Poganske adventne venčke so sprva obešali po hišah, leseno ogrodje venčka s svečami pa so uporabili za lestenec. Tradicija obešanja venčka na vrata se je pojavila šele kasneje. V sodobni poganski praksi venček krasijo še zimsko jagodičje, semena, smrekovi storži in ostali plodovi narave, ki v temi prihajajočega solsticija predstavljajo življenje. Spoj zelenja, povezan s svečkami, predstavlja brezčasno povezanost z zemljo in vesoljem, večni krog, ki temo zopet vrača v svetlobo.

... se je pomešal s krščanstvom

Taka simbolika se je hitro zlila s krščansko filozofijo. Kristjani so poganski pomen enostavno pripeli na krščansko simboliko. S simboli svetlobe, teme in ponovnega rojstva Sonca so lahko razložili prihod sina, ki prinese svetlobo na Zemljo. V cerkvene namene so ga začeli uporabljati v začetku 19. stoletja.

Zgodba o adventnem venčku ima tako poganske kot krščanske korenine, staplja se s keltskimi poganskimi običaji v najtemnejših dneh zime in krščansko témo Kristusovega rojstva. Adventni venec je simbol preživetja, svetlobe in upanja, podložen z zimzelenim pa predstavlja krog življenja.

Svetloba predstavlja upanje

V poganskih ali verskih tradicijah na venčkih opazimo svečke. V Skandinaviji jih prižigajo, da z njimi razsvetlijo zimske noči, saj svetloba prinaša upanje. Štiri sveče predstavljajo štiri mejnike, štiri strani neba: sever, jug, vzhod in zahod, kar govori o univerzalnosti, ter štiri letne čase in navsezadnje tudi človeško življenje. Ko svečko prižgemo, to predstavlja rojstvo življenja, ki se iz minuto v minuto počasi krajša.

Po krščanskem izročilu začnejo svečke prižigati štiri nedelje pred božičem. Ena od teh je rožnata – predstavlja upanje ter prihajajoče veselje. Ostale tri so vijolične – saj vijolična predstavlja upanje, da bo tema premagana, simbolizirajo pa pokoro, žalost in željo. Prva vijolična je preroška ali sveča upanja, druga, prav tako vijolična, pomeni pripravo, tretja rožnata svečka pastirjev predstavlja veselje, četrta, zopet vijolična, ljubezen. Vijolično barvo lahko nadomesti modra.

Adventni venček, ki izvira iz poganskega običaja, predstavlja skupno točko poganstva in krščanstva ter vsega vmes. Prazniki so namreč čas, ko si delimo enake želje, pričakovanja in upe za prihodnost, čas, ko se družina zbere ob isti mizi.