Toda, ali je materinstvo lahko ovira, ki ženski onemogoča opravljanje dela znanstvenice? O tem smo se pogovarjali z dr. Maco Jogan, diplomirano sociologinjo.

Lahko izpostavite nekaj kriterijev, podatkov, ki dokazujejo, da ženske še vedno niso enakovredne moškim? Na katerih področjih, v katerih strokah, posameznih poklicih je to najbolj vidno?

Morda bi najprej opozorila na to, da ženske so enakovredne moškim tudi na znanstvenem področju, vendar je ta enakovrednost pogosto dosegljiva ob večjem vlaganju v doseganje enakih ciljev, torej ob dejansko neenakih pogojih. Na vseh področjih znanosti se kažejo podobne značilnosti težjega položaja žensk v primerjavi z moškimi, kar je posledica zgodovinske dediščine in večtisočletnega podrejenega položaja žensk ter izključevanja iz ustvarjanja znanja nasploh; do množičnega vstopa žensk v znanstveno delovanje je prišlo šele v drugi polovici 20. stoletja.

Kadar nastopajo v ustvarjanju znanstvenega znanja osebe ženskega spola - znanstvenice, se pojavijo nekatere okoliščine, s katerimi se znanstveniki zelo redko, ali pa nikoli ne srečajo. V glavnem se znanstvenice (še) srečujejo z ovirami na začetku in pri napredovanju v znanstveni karieri, ki izhajajo iz tradicionalne delitve dela po spolu, ki je ženskam dodelila območje družine, moškim pa javni prostor razuma.

Prav (dejansko ali pričakovano) materinstvo je ena od pomembnih ovir, ki prispevajo k neenakemu (težjemu) položaju žensk v znanosti. To je univerzalna značilnost, ki so jo potrdile tudi moje raziskave v Sloveniji. Prvi dve sta pokazali, da obstajajo prikrita diskriminacija, pomanjkanje podpore v delovni organizaciji, negativni predsodki o ženskah, preobremenjenost z neprijetnimi (»umazanimi«, zlasti administrativnimi) deli, špartanski stil življenja žensk v znanosti, preobremenjenost z družinskim/gospodinjskim delom in nizka ozaveščenost glede možnih sprememb.

V tretji raziskavi (med moškimi in ženskami na vodilnih položajih) pa je bilo ugotovljeno, da je načelo enakih možnosti sicer že sestavina vsakdanjega delovanja in da je položaj v glavnem »v redu,« vendar sta dve petini žensk menili, da je položaj moških v znanosti in raziskovanju boljši. Prav tako je več žensk kot moških kot oviro pri doseganju enakih možnosti navedlo organizacijske okoliščine ter povezavo poklicne in družinske vloge.

Lahko znanstvenice, docentke, profesorice, ... postanejo tudi mame? Je lahko sposobna ženska hkrati mama in na enem izmed vodilnih mest v podjetju, družbi?

Drugi del vprašanja je v praksi že delno odpravljen – seveda je želeno in uresničljivo ter uresničevano oboje! Vseobsegajoči moško središčni red se vendarle (počasi) razkraja.

Prevladujoč vzorec izobraževanja žensk je, da se konča izobraževanje in se kasneje pojavi starševstvo/materinstvo. Tu pa nastopi vprašanje delitve dela v družini in priznavanje materinstva (starševstva) kot družbeno koristnega dela. Po tradicionalnem vzorcu delitve dela je družinsko delo (in delo v gospodinjstvu) pretežno na ženskih ramenih, zato je to ena od ovir, ki ženskam znanstvenicam otežuje vstop in napredovanje v karieri. Odstranjevanje te ovire z uravnoteženim vključevanjem očetov in mater v družinsko delo je eden od ključnih načinov zagotavljanja enakih možnosti in s tem tudi polnejšega izkoriščanja ženskih intelektualnih zmogljivosti v ustvarjanju novega znanstvenega znanja.

Do novejšega časa se je pod »znanstvenikom« razumelo predvsem moškega, kar se pogosto kaže tudi še sedaj. Na podlagi mnogih izsledkov empiričnih raziskav v zadnjih desetletjih se (moj) kratek odgovor glasi: za znanstvenike »da« – brez zadržkov in tveganja za lastno kariero; za znanstvenice je v načelu tudi »da« – toda z velikim tveganjem za njihovo kariero in predvsem na lastno odgovornost. Odgovor ne velja le za evropske razmere, temveč za svetovne.

Spoznanja o družini neprijazni znanosti so spodbudila prizadevanja na globalni, regionalni in lokalni ravni k iskanju poti za odpravo obstoječega stanja. V Strategiji za enakost moških in žensk od 2010 do 1015, ki jo je septembra pripravila Evropska komisija, je usklajevanje med (plačanim) poklicnim delom in družino določeno kot glavni dejavnik izenačevanja pogojev za oba spola. Za doseganje tega cilja so sicer že leta 2005 predlagali naslednje podrobne ukrepe:
- Razvijati je treba dobre prakse, ki tudi moške vključujejo v delitev družinskih odgovornosti.
- Treba je spodbujati raziskovalne ustanove k razvijanju standardov za zagotavljanje dobre uravnovešenosti med delom in družino v raziskovanju;
- Javno financirani programi - zlasti štipendijski za mlade znanstvenike – morajo vsebovati informacije o usklajevanju znanstvenega dela z odgovornostmi za otroke. Obravnava materinskega in starševskega dopusta mora biti v vseh programih mobilnosti in raziskovanja. Moške raziskovalce je treba spodbujati, da bodo jemali starševski dopust.
- Odpraviti je treba starostne omejitve, ki dejansko ustvarjajo slabši položaj za kariero žensk z otroki.
- Z vprašanji dvojne kariere se je treba ukvarjati na evropski, državni in institucionalni ravni.
Uresničevanje celote zahtevanih ukrepov je podlaga za nastajanje »družini prijazne znanosti,« kajti s tem se dejansko rušilno posega v tradicionalno pojmovanje »normalne« vloge znanstvenika in znanosti, ki do staršev (znanstvenic in znanstvenikov z aktivnim očetovstvom) ni prijazna.

Kako to vpliva na delitev vlog v družini? Ali to pomeni, da tudi moški morajo tako kot ženske, za katere je samoumevno, opravljati gospodinjska dela in skrbeti za otroke?

Delitev vlog v družini naj bi bila vedno bolj simetrična. Sicer pa odgovor na to vprašanje nudi podatek iz raziskave (2005), ko so vodilni v znanstvenih ustanovah odgovarjali na vprašanje: "Kako ocenjujete možnost, da bi si ženska in moški (mati in oče) enakomerno razdelila dopust za nego otroka (po nekaj mesecih porodniškega dopusta) in sploh vse starševske obveznosti?"  Vprašani (na vodilnih položajih) so imeli možnost izbirati med šestimi odgovori. Za odgovor »to je pravična delitev in se že uresničuje« – se je odločilo največ vprašanih, več kot pol (20 od 35), pri čemer prednjačijo ženske v primerjavi z moškimi.

Kako so se na to idejo odzvali različni raziskovalni inštituti, v katerih naj bi bile zaposlene znanstvenice, ki so hkrati tudi mame? 

Odvisno od iniciative prizadetih in od usmerjenosti vodilnih. Stvari se postopno spreminjajo, pomembno vlogo pa ima tudi zunanja spodbuda (npr. Komisije za ženske v znanosti, strategij za družbeno enakost med spoloma v družbi).

Kaj lahko ženske kot matere storimo za to, da otroke različnih spolov vzgojimo v čim bolj enakovredne ljudi, ki si bodo delili delo tudi doma?

Ženske – matere nasploh, torej ne glede na poklic, izobrazbo, kraj bivanja itd., imajo še vedno veliko večjo vlogo pri vzgoji otrok kot očetje. Zato lahko prav one s svojim neposrednim »upravljanjem« nastajajoče osebnosti hčere ali sina v družini prispevajo k temu, da se ne bodo v nedogled obnavljali tradicionalni vzorci delitve dela v družini.

Za dosego tega cilja je v domači vzgoji zlasti pomembno:
- da veljajo enaka pravila za oba spola (če sta vsaj dva otroka različnega spola v družini) glede vključevanja v različna domača opravila, ki jih starosti primerno lahko opravijo otroci;
- da ni že v najnežnejši dobi posebne delitve na fantovske in dekliške »primerne« igrače in dejavnosti;
- da temelji nagrajevanje (od pohval do kazni) za opravljene naloge in načine obnašanja na enakih merilih za dečke in deklice;
- da se ne vceplja enemu ali drugemu spolu občutek večvrednosti, temveč da se postopno krepi priznavanje enakovrednosti in spoštljiv odnos do drugega spola.

Vzgojni učinki so vsekakor večji, če imajo otroci zglede pri lastnih starših (tri četrtine otrok živi v dvostarševskih družinah) in če se tudi v okolju zunaj doma (v vrtcu, šoli) spoštujejo in z vsakdanjim delovanjem utrjujejo vzorci spolno nepristranskega obnašanja.