O čustvenem izsiljevanju svoje 75-letne babice je za Bibaleze.si spregovorila njena vnukinja Nataša. Mamica dveh otrok pravi, da so vsi v družini obupani, saj ne vedo, kako se na babičine zahteve in grožnje odzvati.

"Babi je ena tistih ljudi, ki se vse življenje razdajajo. Predano je skrbela za svojo družino tudi potem, ko se je njena hčerka (moja mama) odselila od doma. Pomagala ji je pri skrbi za družino in bila ob tem nenehno prisotna. Ne spomnim se namreč, da bi bili z mamo kdaj sami. Z dedkom sta bila, ne glede na vremenske razmere, vsak dan več ur pri nas. Tako je bilo leta in leta, tudi potem, ko sva s sestro odrasli in si ustvarili družino. Priznam, da smo zelo navezani, babico imam rada, cenim in spoštujem vse, kar je naredila za nas.

Težava pa je v tem, da nas vse kliče večkrat na dan in joče v telefonsko slušalko, da ponoči ne spi, ker tako zelo misli na nas. Odkar je pred tremi leti preminil dedek, je še slabše. Vsi smo v službi, domov pridemo po peti uri popoldne, hitimo po otroke, sledijo opravila doma in ena, dva, tri je ura osem zvečer. Čas nam prehitro beži, medtem ko se je njej ustavil.

Nenehno jo prepričujemo, naj se udeleži kakšnega izleta z vrstniki, plete, bere knjige, gleda telenovele, naj preprosto počne to, za kar prej ni imela časa. Toda ne, ona pravi, da ji je dovolj, da ima nas in tako vse dni preživi ob telefonu, ko nas kliče v službo, joče, govori, da je brezdomka in da se bo vrgla z balkona …

Naj povem, da si vsi vzamemo čas zanjo. Kolikokrat jo na poti iz službe vzamemo k sebi domov in jo zvečer odpeljemo nazaj. Toda to ni dovolj. V službo me kliče tudi po desetkrat in klicala bo toliko časa, dokler se ne bom oglasila. Klici se pričnejo ob pol sedmih zjutraj in končajo ob deveti uri zvečer. Predvsem želi govoriti s pravnukom, ki pa se ob njenem klicu skrije pod mizo. Ko je ob otrocih, nenehno tečnari, naj ji dajo poljubček in ko se umikajo, jim grozi, da bodo že videli in joče, da je ne marajo … Tudi nas izsiljuje: pogosto kliče ob večernih urah in pravi, da tava po železniški postaji, ali pa da se sprehaja po mostu nad reko … Sledi stavek, kot je: "Saj veš, zakaj sem tukaj …"

V upanju, da nasvet pomaga Natašini družini in morda še komu, ki se sooča s podobnimi težavami, smo za pomoč poprosili psihologinjo Andrejo Pšeničny.

Psihologinja meni, da babica najverjetneje ne zmore predelati izgube partnerja, zato se je pretirano čustveno oklenila družine. "Dokler ji člani družine ne bodo, navzlic njenim pritiskom, jasno in odločno postavili meja in se ne odzivali na povečevanje pritiskov, ki temu sledijo, bo babica to vedenje ponavljala, saj z njim dobi natančno tisto, kar želi – čas in pozornost. Torej jo za njeno ravnanje v bistvu ves čas nagrajujejo, zato ga ponavlja in stopnjuje. Bojim pa se, da so v tej družini čustveni odnosi tako zapleteni, da babičino ravnanje, namesto premisleka in pogovora o tem, česa si ona v resnici želi in kaj hoče od njih, budi le močne občutke krivde in sramu. Namesto, da bi se z njo odraslo pogovorili, se ji bodisi umikajo bodisi uklanjajo."

Pšeničnyjeva prav tako meni, da najbrž ni prvič, da Natašina babica uporablja take manevre za doseganje svojega vstopanja v življenje drugih družinskih članov, saj pravi: 'Ne spomnim se namreč, da bi bili kdaj sami. Z dedkom sta bila, ne glede na vremenske razmere, vsak dan več ur pri nas ...'

Družinskim članom svetuje, da naj se ne odzivajo na takšne čustvene pritiske, kajti v nasprotnem primeru se bodo ti ponavljali, babica pa ne bo poiskala drugih načinov, da zapolni svoj čas. "V bistvu se (in se je očitno vse življenje), vede kot razvajen otrok, okrog katerega se morajo vsi vrteti, sicer kriči in joče na ves glas," zaključi Pšeničnyjeva.