Čeprav sem vedela, da je za test nekaj dni prekmalu in tudi, da so skoraj ničelne možnosti, da bi nama uspelo, se preprosto nisem mogla upreti. Tistih par sekund, ko sem razburjeno zrla v nesrečni test, je bilo neprecenljivih. Dejstvo, da je vedno pokazalo samo eno črtico, me sploh ni ustavilo in mislim, da sem tisto leto lokalni lekarni prihranila ubadanje z recesijo. Na račun testov seveda.

»Sem ti že povedal in ti bom še enkrat. Zblaznela si! Ne vem, zakaj kupuješ toliko testov. Saj bo, ko bo. Kam se pa mudi?« se je razburjal Tadej s hodnika. Obešal je najine slike na steno, zato nisem imela občutka, da se zelo zanima za moje besede. »Kam se mi mudi? Tebi je vedno vseeno. Bo, ko bo, poslušam dan za dnem. Sploh si ne želiš otroka. Šest mesecev se že trudiva, tebi pa je vseeno, če nama še pet let ne uspe,« sem se upirala njegovi apatičnosti do stvari, ki je bila meni velik projekt.

»Ni mi vseeno, ampak skozi zid pač ne moreva. Vsak mesec kupiš petdeset testov in potem kot zmešana lulaš po njih. Daj raje meni denar in ti bom jaz povedal, da nisi noseča,« ni odnehal, sama pa sem s povzdignjenim glasom nadaljevala mali prepir: »Samo tokrat še, potem pa ti prisežem, da bom odšla do ginekologinje, da naju pošlje naprej na preiskave. Zagotovo je nekaj narobe s tabo in s tvojimi plavalci!«
Razburjeno sem treščila z vrati od kopalnice in sedla na stranišče. Globoko sem dihala, na površje pa so silile solze. Kako mu je lahko tako vseeno? Si ne želi otroka? Zatrdno sem se odločila, da test ostane v zavojčku in to medtem ko sem že pripravljala lonček, kamor bi ga pozneje pomočila.

Divje sem ga strgala iz ovoja in čez minuto že zrla nanj. Obračala sem ga okoli in okoli, da se je skoraj delal veter, in čakala, da minejo dolge minute. Kot vedno sem ga potem dvignila k oknu in iz vseh kotov zrla vanj, vame pa je spet bolščala samo ena črtica in se mi zlobno posmehovala. Naenkrat pa se mi je zazdelo, da vidim čisto rahlo, skoraj fantomsko roza črtico ob tisti močni. Obračala sem test po svetlobi in vedno bolj sem bila prepričana, da res vidim dve črtici. Sem mar noseča? Kot kokoš brez glave sem začela  skakati  po kopalnici, da so moji gosti, rjavi lasje udarjali ob lica, nato pa zdivjala v spalnico, kjer se je Tadej pred televizijo basal s čipsom. Slike bo verjetno obesil kdaj drugič. Moški pač.

Takoj naslednji dan sem tik pred službo odšla še v zdravstveni dom, da mi vsaj tam potrdijo nosečnost. Glede na to, da je prejšnji večer črtico statistično videla samo polovica prisotnih, nisem imela veliko možnosti. Vseeno sem šla tokrat po načelu upanje umre zadnje. V našem zdravstvenem domu ni možnosti krvnega testa, zato sem se zdela sama sebi smešna, da bom lulala na enak test kot doma. Upala sem samo, da imajo tam zaposlene ljudi z bolj ostrim vidom, saj bi me negativen odgovor verjetno pokopal. Čakala sem petnajst minut, nato pa me je stresel laborantkin glas:
»Fišer Lana, stopite prosim k okencu.« Klecala so mi kolena, moje noge so bile trde kot svinec. Med počasnim sprehodom do okenca sem se potila kot star tovornjakar. To je to. V mislih sem se mirila in se odločila, da v primeru negativnega rezultata olajšano zavzdihnem, češ da sem vesela, da je tako. Za nič na svetu nisem želela razočaranja kazati neznani laborantki. Moja usoda je zapisana na tistem papirju, ki ga je laborantka minuto prej potegnila iz kopirnega stroja. Zdolgočaseno je rekla:  »Pozitiven test, noseči ste.«
V tistem trenutku se mi je strgalo. Bilo je, kot bi me gospodar odvezal z verige. Veselje, navdušenje, misel na vse lepo, ki me je še čakalo. Na slabo nisem niti pomislila.

Takoj ko sem stopila iz zdravstvenega doma, sem poklicala Tadeja v službo. »Jaz pa nekaj vem«, sem napol pela in se režala na ves glas: »Ugani, kdo bo očka!« Njegova reakcija vsekakor ni bila pričakovana. »Kako veš, si naredila še en test?« je vprašal rahlo osoren glas na drugi strani telefona.
»Pravkar sem bila v laboratoriju. Zdaj imava črno na belem. Imela bova otroka.« Globoko je zavzdihnil: »Ne verjamem, dokler sam ne vidim testa. Tudi sicer sem mnenja, da je za veselje prehitro. Nikoli ne veš, kaj se lahko še zgodi.« Planila sem v solze in mu v slušalko navrgla kup zmedenih vprašanj:
»Mar govoriš o splavu? Otrok je tvoj, ti pa o njem govoriš kot o kupu lesa. Kako je lahko za veselje prehitro? Kdaj pa se lahko začnem veseliti, da bom mamica? Ob rojstvu? Ali šele ob otrokovem prvem rojstnem dnevu? Mi dovoliš, da mu vsaj rečem otrok?« Tadej je zavzdihnil in s togim glasom zaključil pogovor: »Hormoni te dajejo, se bova pogovorila doma. Šef me kliče.« Prav nihče ga ni klical, zagotovo se je izgovoril, ker mu ni bilo do najinega otroka. Jezno sem pritisnila na tipko in izklopila telefon. Čeprav se Tadej ni nalezel mojega veselja, sem se odločila, da mi dneva ne pokvari nihče. Pod srcem sem nosila majhno bitje, svojega otroka. Postala bom mama.

Za nagrado pozitivnemu testu sem zavila v prvo trgovino z nosečniškimi oblačili. Zdelo se mi je, da se mi že pozna trebušček. Zalotila sem se celo, kako hodim zibajoče kot nosečnice v zadnjem mesecu nosečnosti. Takoj ob vstopu v trgovino sem napadla visokoraslo prodajalko: »Iščem nosečniške hlače. Želim udobne in rahlo elegantne, za v službo.« Prodajalka je zmedeno pogledovala proti mojemu ravnemu trebuhu. Previdno je vprašala: »Za vas, gospa, ali za darilo?« Kaj takega, seveda zame! Mar se ne vidi, da sem
noseča? Raztegovala sem trebuh in se skrivaj ogledovala v ogledalo ob strani. Bila sem smešna, res nisem imela še niti malo trebuščka. Izgovorila sem se na uro in pohitela skozi vrata trgovine.