Londonski dopisnik, novinar, kolumnist, predvsem pa mož in oče je za spletni portal Bibaleze.si spregovoril o otroštvu, selitvah, ljubezni, otrocih ter življenju v Londonu.

Brane, vaš oče je bil oficir. Bi rekli, da ste bili zaradi tega deležni bolj stroge, vojaške vzgoje?

Ne morem reči, da bi bila zato, ker je bil oče oficir, vzgoja bolj stroga ali vojaška. Predvsem zato, ker je vzgojo imela čez mati, ki je po poroki pustila službo in bila doma, dokler se nismo po mnogih »prekomandah« vendarle naselili tam, kjer smo želeli: v Ljubljani. Enkrat samkrat je zapel vojaški pas, ko z bratom še nisva hodila v šolo. Enkrat preveč. Tudi »ena po riti z roko« je zame čisto navadno nasilje. Najbolj nepozabni »incident«, nepozabni v slabem pomenu te besede, povezan s famozno JLA in občasnimi izpadi vojaške strogosti je bil nezaželeni obisk pri frizerju. Oče je pogosto trdil, da so ga na partijskem sestanku zafrkavali zaradi najinih dolgih las«. Čeprav mislim, da ni prišel s partijskega sestanka, ampak iz gostilne, naju je z bratom napokal v avto in odpeljal k frizerju, kjer so najini do ramen dolgi pričeski spremenili v zelo kratki krtači. Tega mu dolgo nisem odpustil. Bil je kot drugi očetje starega kova, ki nikoli niso imeli časa za otroke in želje in potrebe po tem, da bi se prav veliko ukvarjali z njimi in so veliko časa potratili v moški družbi.

V otroštvu ste se zaradi očetove službe veliko selili. Kateri kraj vam je najbolj ostal v spominu oziroma kje vam je bilo najbolj všeč? Ste si želeli, da bi se prenehali seliti in se ustalili?

Nikjer mi ni bilo zares všeč in vedno sva z bratom sanjarila o lepi Sloveniji, posebej Ljubljani in Žužemberku na Dolenjskem, kjer sva – pri starih starših in teti, ki je ostala doma – od malega preživljala poletne počitnice. Še najbolj všeč mi je bilo v Varaždinu na Hrvaškem, ki mi je tudi najbolj ostal v spominu, ker sem tam končal prve štiri razrede osnovne šole in v šoli pel Ja sem mali Varaždinec, domovine sin in tako naprej. Želja po vrnitvi v Slovenijo in ustalitvi v Sloveniji je bila največja otroška želja. Podzavestno in zavestno je to zelo vplivalo name kot starša. Otroci poleg ljubezni in časa, ki si ga moraš zanje vedno vzeti, najbolj potrebujejo korenine v enem kraju in rutino.

Kaj vas je kot dečka zanimalo? Ste že takrat radi brali in pisali?

Zelo rad sem bral. Posebej Karla Maya, zaradi katerega sem bil vedno, ko smo se igrali kavboje in Indijance, Winettou. Lahko rečem, da sem bil obseden s tem literarnim junakom.

Koliko časa sta bila z Nevenko skupaj, ko sta se odločila, da se poročita?

Več kot deset let sva hodila, preden sva se poročila. Večkrat sva se razšla, enkrat celo za skoraj leto dni, vendar sva se vedno znova spet našla.

Kdaj pa sta imela prvega otroka? Ste Nevenko spremljali pri porodu?

Vedno sem si želel imeti otroke. Veliko otrok. Prvi otrok, zdaj 21-letni Adrian, se je rodil štiri leta po poroki, potem ko sem devet mesecev prej vendarle prepričal Nevenko, da sem se dokončno “zresnil”. Pri porodu sem bil zraven. Dolgih 24 ur. Prava drama z zapleti, ki sem jih aktivno pomagal reševati. Kljub vsemu “šolanju” in vsem pripravam se ne zavedaš in nisi, vsaj prvič, zares pripravljen na tako dramatično izkušnjo, polno bolečine in radosti. Ko sem Adriana končno imel v naročju, sem bil najsrečnejši človek na svetu. Kot sem bil dve leti kasneje pri rojstvu hčerke Annabel, ki je pohitela v svet in se je rodila v dveh urah, čeprav me je babica, ko je videla, kaj

Kakšne spomine imate na obdobje pleničk, stekleničk in neprespanih noči?

Lepe, lepe, lepe ... in pogrešam jih. S pozitivno zavistjo gledam mlade starše z mičkenimi otročički. Še kakšnega bi imel. Nevenka pravi: "Ni problem, vendar boš moral ti zanositi."

Kako bi opisali svoje otroke? S čim se ukvarjajo?

Najbolj me navdušujejo s svojo čustveno inteligenco ... Drugače pa imajo precej različno naravo. Adriana nič ne spravi iz tira, Annabel zna biti občutljiva, Aaron ima zlato srce. Vsi so vedno radi risali in slikali, Adrian najraje med njimi bere, vsi trije imajo radi glasbo. Adrian je imel tudi svoj bend s porednim imenom Pen is mighty, v katerem je igral solo kitaro, Annabel in Aaron rada pojeta. Vsi trije imajo radi šport, najbolj Adrian, ki se je resno posvetil nogometu, bordanju na snegu, boksu in bodybuildingu.

Pogosto obiščete Slovenijo? Kako pa je družini všeč naša dežela pod Alpami?

Zadnjih nekaj let manjkrat, kot bi radi, ker smo se morali prilagoditi “kriznim” časom, s potovanji velike družine pa so povezani veliki stroški. Vsi imamo radi Slovenijo, posebej Ljubljano, Bled in Kranjsko Goro. Kadar smo v Sloveniji se poskušam izogniti spremljanju dnevnega dogajanja, da mi ne pokvari veselja. Resnično sem žalosten, ko vidim, v kaj se je “razvila” zgodba slovenskega uspeha. Šokiran sem nad tem, kako hitro je v Sloveniji nastal ta orjaški prepad med superbogatimi in vsemi ostalimi, a pustimo to, to je druga zgodba.

Moj dom je tam, kjer je moja družina, kjer so moji otroci, ki so tukaj pognali globoke korenine. Moje osebne želje, ki so vse bolj podobne tistim iz otroštva, in to, kar mene mika, ni več pomembno. Vse je podrejeno temu, da naredim vse, kar morem, za to, da bo mojim otrokom dobro in lepo, in da jim bom pomagal ustvariti svoje družine, ko bo čas za to. Vse drugo so ... fantazije. Tudi moje pogosto omenjanje selitve v sončni Mojacar na jug Španije.

Najlepši trenutki so v Mojacarju, kjer imamo drugi dom. Tam smo vsak avgust že sedemnajst let. Vsi trije otroci še vedno že enkrat maja začnejo govoriti o Španiji, že prej pa velikokrat rečejo, da pogrešajo Španijo. Tudi tam so odraščali in preživljali najlepše trenutke otroštva. Tudi božično-novoletni prazniki so najlepši skupni čas. Pri mizi, na sprehodih, med zabavnim »športanjem« in tekmovanjem pred televizijo s pomočjo Nintenda Wee Sporta, med enako zabavnim muziciranjem ob programu Band Hero, pri igranju monopolija, med skupnim ogledom dobrih filmskih komedij.

Skrbite za zdravje in telesno kondicijo? Kako?

Se trudim. Tenis je moj najljubši šport, ki pa ga zadnje čase, vsaj v Londonu, igram manj, kot bi si želel. Delno tudi zato, ker z Adrianom, odkar se je po končanem faksu v Readingu lani vrnil domov, redno, od trikrat na štirikrat na teden hodiva na fitnes. Pri tem sva zelo resno. Vsakič trenirava druge mišice in po šestih mesecih vidim dobre rezultate.