Negotovost

Ko je minil prvi mesec, sva postala že malce zaskrbljena, češ, kako nama ne uspe, če že delava tako dolgo na tem in si tega tako močno želiva. Vsi okrog so naju bodrili, da pač potrebujeva čas … najina slutnja pa nikakor ni izginila. Najine skrbi in dvomi so segali daleč v preteklost, ko se z možem še nisva poznala. Minilo je deset let od moževe hude bolezni; ugotovila sva, da je prav bolezen kriva za te skrbi. Takrat je bilo potrebno obsevanje z radioterapijo in kemoterapija, da sta moža obdržala pri življenju.

Po šestih mesecih sem le zbrala pogum in poklicala svojo ginekologinjo, ki me je napotila v ljubljansko ambulanto za neplodnost, k dr. Rešu. Bil je lep dan, Valentinovo, ko sva odšla na prvi posvet. Ko sva se vozila proti Ljubljani, naju je bilo strah, a sva se smejala in kramljala o vsem mogočem. Po opravljenem pregledu in osnovnih preiskavah pa se nama je svet obrnil. Rečeno nama je namreč bilo, da nimava nobene možnosti za zanositev po naravni poti. Jaz naj bi imela uničene jajčnike, on pa je zaradi zdravljenja ostal brez spermijev. Po zdravnikovo: sva nič plus nič, ki bo šele z njegovo pomočjo lahko postalo ena. Zdravnik, ki je opazil najino pretresenost, nama je začel razlagati o postopku, vendar pa se njegovih besed komaj spomnim, saj so mi misli odtavale v prihodnost ... v življenje brez otrok, ki si jih tako želiva.

Kaj pa sedaj?

Pot domov je bila tiha, brez besed, le solze in žalost. Šele po tednu dni sva se odločila, kako naprej. Tako sva šla na naslednji posvet in pojasnilo, kaj naju čaka, če se odločiva za postopek ICSI, ki nama ga je predlagal zdravnik. Tako sem bila že čez nekaj dni v postopku in špikanju. Niti sanjalo se mi ni, v kaj se spuščava. Veliko sem brala, spraševala , brskala po spletu, … a prave slike vseeno nisem imela. Še danes lahko rečem, da je hormonska terapija najlažja v postopku, le nekaj bolečine je ob punkciji. Zato pa sta bolečina in psihični pritisk toliko večja in hujša v dveh tednih, ki sledita. Ko ves čas hodiš na stranišče in preverjaš, če je vse v redu. Na žalost se najin prvi poizkus ni dobro iztekel, kajti na dan, ko bi morala narediti test, sem začela krvaveti in to je pomenilo konec najinih sanj. Jokala sem nad školjko, se jezila nase in na moža, predvsem pa na bitje, ki dopušča, da vse to doživljam.

Najin čudež

Po izpadu trme in žalosti sem še isti dan poklicala zdravnika in mu povedala za neuspeh. Pomiril me je z besedami, da je ICSI postopek le 25-odstotno uspešen in da bomo poizkusili z "zamrznjenčki." Transfer treh "zamrznjenčkov" je bil na možev rojstni dan; sledilo je dolgih štirinajst dni čakanja, nato pa velik plus. Čeprav so bili vstavljeni trije zarodki, se je le eden obdržal. Vendar, vseeno, …. to je bil najin čudež. Račun 0+0=1 je držal.
Ko je moja ginekologinja potrdila, da je s plodom vse v redu, so se začele sanje uresničevati. Božala sva trebušček in čakala prvo brco, razmišljala o imenu, o vsem, kar dojenček potrebuje. Bilo je pravljično, moje počutje odlično, nato pa je sledil usodni udarec, ko sem v 28.tednu začela krvaveti. Tisti trenutek sem razmišljala le o tem, da sem izgubila otroka, nobene svetle točke nisem videla.

Rodila sem borca

Zdravnica, ki me je sprejela, me je tolažila - tudi sama je rodila nedonošenčka in usoda je hotela, da je bila dva meseca kasneje tudi pri mojem porodu.
Imela sem urgentni carski rez, ki so ga sprožili zaradi močnega luščenja posteljice. Ko sem zaspala, sem še zadnjič molila k angelu, naj reši otroka. Naslednje, kar sem slišala, pa je bil možev glas, ki mi je šepetal: „Fantek je.“ Kasneje so mi povedali, da je nedonošenček in je zato na pediatriji in pod kisikom, a da to ni nič hudega. Ko sem ostala sama in so se obiski končali, pa je prišla pediatrinja in zahtevala, da takoj podpišem papir, ki predvideva možnost komplikacij in zapletov pri transportu, kajti sinčka so morali peljati na EITN v Ljubljano. Prehudo je bilo, nisem si še opomogla od carskega reza, otroka nisem niti videla, pa ga bodo odpeljali. Zmešalo se mi je, kričala sem, jokala….

Na srečo se pravljice srečno končajo in tudi naša se je. Po tednu dni sem šla tudi sama na oddelek EITN. Na silvestrski večer 2006 pa sva prišla domov. Končalo se je leto, mi pa smo začeli živeti družinsko življenje. Z možem sva imela zaklad, največ, kar nam lahko da življenje: zdravega otroka. Zdaj je ta zakladek pravi velikan, postal je zgovoren, iznajdljiv, trmast, prikupen štiriletnik.

Srečni smo!

Pot do otroka je bil dolga in trnova, a lahko rečem, da mi ni žal za nobeno bolečino, ki sva jo prestala. Vse to nama je bilo poslano, ker sva bila zmožna prenesti. Najin sin pa je borec, še večji kot midva, zato tudi nosi ime Jakob, ki pomeni »komolčar, ki spodriva druge in zmaga." Tak je od prvega dne. Mi pa smo srečna družinica, ki se bo kmalu opogumila in šla v nov postopek, ker hoče Jakob imeti bratca ali sestrico.