6.45. Zvoni. David je ponavadi pokonci že prej in rogovili naokrog – v shrambi poišče nekaj za prigrizek, potem se gre igrat. Če imam srečo, Jure še spi in grem budit prvošolčka Luka, ker je treba v šolo. Pripravim zajtrk, oblačila in stvari za šolo. Ponavadi je v desetih minutah pripravljen na odhod. Pospremim ga h kombiju in tečem nazaj, se pocrkljam z Davidom, potem pa hop v vrtec! Po poti pojeva pesmice, obvezno, seveda, Kekčevo pesem in pa pesmice o sončku, da bi prišel izza oblakov.

Ker mož dela v popoldanski izmeni, je zjutraj doma in lahko popazi na našega novorojenčka tačas, ko me ni. Zelo sem hvaležna, da mi ga ni treba navsezgodaj oblačiti in voziti naokrog. Ko pridem nazaj domov, je Jure gotovo pokonci in zelo lačen. Na žalost ne mara dude, zato mora biti mamica vedno na voljo. Pa še krči so se začeli. Ampak na srečo vse mine. Dopoldan je moj čas, kolikor mi to moja mala štručka dopušča. Tudi če zraven stoka in se doji, še vedno lahko posedim pred televizijo ali kakšnim čtivom in dejansko počivam. Zraven pa na hitro pospravim in skuham. Ponavadi  kakšne pol ure tudi zadremam skupaj z malim lumpijem. Čisti luksuz!

Ob dveh pride domov Luka, ves navdušen pove, kaj vse se je zgodilo v šoli. Kako sem vesela, da tako uživa! Čeprav bo šele decembra dopolnil šest let in ima samo dve sošolki ter je v kombiniranem oddelku, z velikim veseljem hodi v šolo. Ko ga je nekoč peljal v šolo ati in ne jaz, pa se ni mogel spraviti iz postelje (ati, ne Luka), je sin zaklical, naj se zbudi, ker on HOČE v šolo! Najboljše v šoli so po njegovem naloge ( to si pa res moram zapomniti in ga nanje spomniti v devetem razredu). Ob treh pride iz vrtca še David in takoj teče 'lupčkat' dojenčka. V bistvu bi ga božal kar vsaki dve minuti, ko sem z njimi v dnevni sobi, pa ves čas prosi: „Daj mi ga v naročje, prosim!“ Oba sta navdušena nad malim bratcem. Me je pa veliki Luka že vprašal, kdaj bom spet rodila, ker on bi rad imel dvojčici.

Najbolj pestro (pa tudi naporno) je zvečer, ko se spravljamo spat. Če imam srečo in naš dojenček spi, lahko starejša v miru skopam, nahranim, preberem pravljice, pogovorimo se o dnevu in povemo, za kaj vse smo hvaležni, zapojem pesmice za lahko noč ... Če pa je mali pokonci in joka, ga imam pač na rokah. Kakšni blaženi občutki me preplavijo, ko se crkljamo pred spanjem – in še bolj, ko vsi lepo zaspijo. Res sem srečna in trikratno blagoslovljena! Pa še v službo mi letos ni treba hoditi ...

Ko sva se z dragim pred šestimi leti preselila v to hišo, sem sanjala, kako bom nekoč na mizo postavljala pet krožnikov in bo hiša polna otroškega smeha. In zdaj je res. Ni lepše stvari na svetu kot biti mama! Ni lepšega, kot da se otrok stisne k tebi in reče: „Rad te imam!“ ali pa: „Greva se stiskat.“ Saj znajo biti naporni ti naši lumpi, ampak ko te lepo pogledajo s tistimi nedolžnimi očmi in ti ogrejejo srce, veš, da si ne moreš več predstavljati življenja brez njih. Pa še tako hitro rastejo, da je potrebno resnično uživati v vsakem dnevu njihovega otroštva.

Edina stvar, ki jo včasih pogrešam, je moja mami. Za rakom je umrla pred šestimi leti, tik preden sem izvedela, da sem noseča. Ker pa verjamem v angele, vem, da nas čuva "od zgoraj" in da se ji vedno smeji, ko gleda te sladke male nadobudneže.