"Prav je, da otroci vidijo tudi neprijetne stvari v življenju. Nekateri ljudje so lačni, brez nog in rok, obubožani … Ko obiščemo svojo družino na Kosovem, otrokoma pokažem in povem, kakšno je bilo življenje tu. Zdi se mi, da tako otroci potem bolj cenijo, kar imajo," pojasnjuje Gena Zeneli.

Gena pravi, da je Nana zelo pridna, skrbna in predana mamica. Ženo zelo spoštuje in pravi, da je poleg tega, da sta partnerja, tudi njegova najboljša prijateljica. Vesel je, da je otroka naučil spoštovanja in skromnosti ter da sta, tako kot on, nesebična in pripravljena pomagati drugim ljudem.

38-letni koreograf in raper je s svojo družino močno povezan. Pogosto razmišlja o svojem bratu na Kosovu, ki se težko prebija skozi življenje. Želi si, da bi mu lahko še bolj pomagal. V času, ko je bil v hiši slavnih, je za otroka skrbela njegova sestra. Povedal je, da je sedaj še bolj prepričan, da sta bila v pravih rokah.

Gena je za Bibaleze.si obudil spomine na otroštvo, prihod v Slovenijo, zaupal nam je, kako je spoznal Nano, in delil z nami delček družinskega življenja.

Na otroštvo me, tako kot mnoge druge, vežejo dobri in slabi spomini. Bil sem najmlajši otrok v družini, vsi so me crkljali, mi nudili veliko stvari, tako da mi resnično ni popolnoma nič manjkalo. Slabih spominov torej nimam zaradi tega, ker bi se neprijetne stvari dogajale meni, ampak ker so se drugim. Že kot deček sem imel zelo močno razvito empatijo in nikoli mi ni bilo vseeno za stiske drugih ljudi. Nisem brezbrižen in sebičen, zato sem se, ker je bilo moje otroštvo lepo in pozitivno, pogosto čutil krivega. Moji prijatelji niso imeli vsega, kar sem imel jaz. Spominjam se, da mi je oče podaril kolo BMX. To je bilo takrat vaaauuu, vsak bi si ga želel … Tako so prijatelji stali v vrsti, jaz pa sem dovolil, da se vsak pelje en krog. Žalostno, v bistvu. Želel bi si, da bi ga imeli vsi, ampak žal življenje ni takšno. Med prijatelji sem se zelo dobro počutil. Tudi v vrtec zaradi tega nisem želel, hotel sem ostati v njihovi družbi.

Kdaj ste prišli v Slovenijo?

S Kosova sem prišel v Slovenijo 7. septembra 1991, star 18 let. Obiskal sem sestro, pri kateri naj bi ostal od dva do tri tedne, nato pa nadaljeval pot v Ameriko. Prijatelj, ki je že živel tam, mi je dejal, da lahko v Ameriki lepo zaslužiš, če si le priden in delaven. Ker se je doma pričela vojna, sem menil, da bo tako še najbolje. Toda oče me je prepričal, naj še počakam in ne nadaljujem poti, saj vojno stanje ne bo trajalo dolgo. Tako sem nazadnje v Sloveniji ostal za zmeraj. In ni mi žal! Slovenija je prečudovita dežela, tukaj se počutim bolje kot marsikateri Slovenec. Vem, da se veliko državljanov ne strinja z menoj, toda veste, veliko ljudi lahko le sanja o taki deželi, kot je Slovenija. Želim si, da ne bi bili vsi tako črnogledi zaradi razmer v državi. Zavedati bi se morali, da se po svetu dogajajo še slabše stvari in da ljudje v Sloveniji ne živimo tako zelo slabo.

Ja, absolutno. Mislim, da skoraj ni Slovenca, ki ne bi imel takega mnenja. Morda se na na prvi pogled mnogim zdi čudno, toda ko naše razmišljanje podrobneje spoznaš, vidiš, kako močna je naša ljubezen. Mi si med seboj pomagamo, si stojimo ob strani. Brat mi je, na primer, iz Nemčije leto in pol pošiljal denar, da smo mi v Sloveniji sploh lahko preživeli. Tudi najino poroko je plačal brat. Sedaj pa, na primer, mi pomagamo bratu na Kosovu. On sicer tega ne pričakuje od nas, toda mi mu radi pomagamo. Vem, da je priden, dela po ves dan, toda tam so razmere drugačne. Brez pomoči bi težko preživel.

Spoznala sva se na rojstnem dnevu moje učenke s plesnega tečaja. Spomnim se, da smo si pripovedovali šale in ko sem prišel jaz na vrsto, sem povedal vic v polomljeni slovenščini. Ker se ni nihče smejal, sem pripomnil: Ej, konc je vic! To pa se jim je zdelo tako smešno, da so se nazadnje prav vsi smejali, še posebej pa Nana. No, Nana se sploh ni nehala smejati, zato sem ji rekel, da bi pa že lahko nehala, nakar se je pričela še bolj smejati.
Tisti večer se sicer ni nič razvilo in tudi kasneje, ko sem jo vabil ven, se ni odzvala. Po štirih mesecih sem si rekel: Pa kdo je ona, da jo bom jaz vabil ven! A nazadnje je pa ona mene povabila (smeh). In to ravno takrat, ko sem si rekel: Eee, ne bom je povabil na pijačo, kaj me briga … (smeh). Takrat sem bil jaz star 24 let, Nana pa 23. Pri 25 letih sva imela že prvega otroka. In evo, še danes sva skupaj.

Kaj pri Nani najbolj cenite in spoštujete?

Sprejela me je tašnega, kot sem bil. Imela me je rada, čeprav so najini zvezi nasprotovali njeni starši. Ljudje so me stigmatizirali na podlagi moje narodnosti in sploh mi niso dali priložnosti, da bi me spoznali. Ona pa ni taka. Sploh pa sem ji neskočno hvaležen, da mi je stala ob strani v najtežjih trenutkih, ko sem imel zdravstvene težave. Zame bo za vedno najboljša prijateljica.

Ja, Nana bi še imela otroke. Ne rečem, tudi jaz imam rad veliko družino, toda mislim, da je zdaj čas še za druge stvari. Že tako ne vem, kaj nas čaka v prihodnosti, zato mislim, da to ni pravi trenutek za dojenčka. Seveda se ga ne bi prestrašil. Poleg tega, da sem oče, sem tudi enajstkrat stric in sem previl veliiiko otrok, okrog njih sem vse svoje življenje ...

Kako bi opisali vajina otroka?

Sin Gentian je star 13 let. Je zelo ustvarjalen in dojemljiv fant. Veliko se uči od mene, pa naj bo to glasba ali delo. Fant vidi, kako poprimem za vsako delo in se zaveda, da se je v življenju treba boriti. Vidim ga kot glasbenika in zelo spoštljivega čoveka. Je skromen, prijazen fant, z močno empatijo.

Hčerka Linda je stara deset let. Po horoskopu je levinja in je prava borka. Sicer je previdna, umirjena, ne mara, da se ljudje prepirajo, je pa res, da zna biti tudi glasna. Zelo ima rada Genija. Ona je resnično lepa deklica. Vidim jo kot plesalko, na odru, v soju žarometov. Rada se pocrklja v mojem objemu.

Skupaj si pogledamo kakšno tekmo, film, plešemo ...

Kako se spominjate obdobja, ko sta bila sin in hčerka še dojenčka?

Spominjam se, da je Nana prebedela veliko noči. Jaz sem hodil v službo in sem se moral naspati, Nana pa je skrbela za otroka. V tem obdobju sva preživela veliko težkih stvari. Težav nisva imela v zakonu, pač pa z drugimi ljudmi. Nanini starši me namreč niso sprejeli. Ves čas sem upal, da mi bodo dali priložnost, da me spoznajo, ampak žal se to ni zgodilo ...

Ste zelo umirjen človek, kajne?

V življenju moraš poznati temno in svetlo plat. Če vidiš grobove, nesreče, vojne, bolnice, te to pripravi na življenje. Če pa vidiš le lepo stran življenja (ljubezen, ljudi, ki so veseli in srečni), te preveč pretrese, ko se naenkrat srečaš z neprijetnimi stvarmi. Življenje namreč ni pravljica in tega se moramo zavedati. Zato ni čudno, da pride do tega, da ljudje, ki so videli le lepe stvari, ob soočenju z neprijetnimi delajo samomore. 

Ste vi tisti, ki doma rešuje konflikte?

Ja, ponavadi sem jaz "rešitelj" za vse. Najpomembnejši se mi zdi pogovor. Res pa je, da se opravičim le takrat, kadar to tudi resno mislim.

Kaj si želite v prihodnosti?

Želim si, da bi bila naša družina zdrava, brez težav, da bi imeli umirjeno življenje ... Prav tako bi rad pomagal bratu na Kosovu. Je zelo dober brat in želim si, da bi mu lahko polepšal življenje.