Gojmir Lešnjak, znan kot Gojc, je slovenski gledališki in filmski igralec, režiser, glasbenik in še mnogo drugega, kar mu sicer ne piše na obrazu, je pa kljub temu velik del njega. Gojc je namreč obiskoval srednjo lesarsko šolo in je navdušen oblikovalec izdelkov iz lesa. Je trmast človek, kljub disleksiji je postal učitelj slovenskega jezika, diplomiral na AGRFT in pogumno zakorakal v svet besedil, ki so še vedno del njegovega vsakdana. Kjer je volja, tam je pot – to za Gojca drži kot pribito!

V intervjuju za Bibaleze.si je "pomožni nono" povedal veliko zanimivosti iz svojega zasebnega življenja …

Najlepše možne! Rodil sem se na kmetiji, doma smo imeli svinjo, psa, mačko, kokoši, veverici, polhe, kanarčka … Tam, kjer je stala domačija, je danes skoraj center Ljubljane, takrat pa so nekje v daljavi pričeli graditi Savsko naselje … Moja nona Antonija, Kraševka iz Nove vasi pri Opatjem selu, je bila ena mojih vzgojiteljic, ki je očitno pustila močan pečat v mojem srcu. Imel sem ogromen vrt, imeniten sadovnjak … in še sedaj imam čudovito sestro in enkratno mami!

Koga ste kot otrok kovali v zvezde, kdo je bil vaš vzornik?

Moj nono je bil moj zaveznik, vzornik, rešitelj, kadar je bila nona »šitna.« Menda je moj znameniti stavek iz tistih časov:   «Očki, noni šitna, greva!« Šla sva naravnost v bife in tam sem kot triletni deček smel poslušati modrovanje onih tam gori, ki so ob šnopčku šinfali oblast ...

Zanima vas veliko stvari, pa ne le površno. Obiskovali ste namreč lesarsko šolo, se vpisali na agronomijo, slavistiko, se zaposlili kot učitelj slovenskega jezika in nadaljevali študij na AGRFT. Tisto, kar delate še danes, ste torej odkrili nazadnje. Pa vas je oder zanimal že poprej? O čem ste sanjali kot deček?

Da bom miličnik! Pri bratrancu, ko je bil v kadetnici v Tacnu, sem videl glasbeno sobo. Vse instrumente je kupila šola, torej država. Električne kitare, bobne, ojačevalce … To se mi je zdelo tako imenitno in praktično – namreč, da imaš vse na razpolago za rock bend. Oče me je moral prepričati, ko ni hotel podpisati vpisne pole, da je miličniški poklic vse kaj drugega kot glasba!

Ste dislektik, odločen, da vas motnja ne bo omejevala; še več, pogumno ste se spopadli s težavo. Kdo vam je pri tem pomagal, vas podpiral? Kaj svetujete staršem otrok, ki imajo disleksijo?

Po najboljših močeh želimo o tej težavi, motnji, drugačnosti … spregovoriti tako na glas, da bodo učitelji in starši razumeli, za kaj gre. Meni ni pomagal nihče. V tistih letih je malokdo strokovno obravnaval dislektične težave. Zato želim obvarovati otroke pred stigmatizacijo. Nismo nesposobni, nismo leni, imamo drugačne talente, čeravno nismo spretni v branju, četudi zamenjujemo levo z desno …

Z veseljem sem sprejel povabilo k sodelovanju. Mislim, da je društvo BRAVO UČITELJ ubral pravo pot. In akcija ima seveda ob sodelavcih in vrhunskih strokovnjakih, kakršna je dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, še dodatno legitimiteto.

Kje in kdaj ste spoznali svojo partnerico Zvonko Makuc? Koliko časa sta že poročena?

Zvonka je moja soproga že od leta 1998, spoznala pa sva se leta 1986 na snemanju TV filma Boža Šprajca Sonce za dva  izjemnega scenarista Dušana Jovanovića. Zbližala sva se v Lipici, saj je bilo snemalno mesto v Lokvi, torej nedaleč stran. Tam sem bil pokopan in iz mene je pognala ogromna lipa!

Kaj se vam zdi najbolj pomembno v medsebojnih odnosih?

Spoštovanje in zaupanje.

Pravite, da ste pomožni nono; kako se počutite v tej vlogi? Kako se znajdete ob otrocih? Kako običajno preživljate čas z njimi? Jim pokažete tudi kakšno vragolijo?

Joooj! A imam proste roke, da napišem roman? Torej: Zoja in Sara sta dva sončka, ki ju pogrešam že pol ure po tem, ko gredo ob koncu vikenda nazaj v Ljubljano. Petnajst minut potrebujem, da si oddahnem od silne energije, ki bruha iz pet- in devetletne deklice. Naslednjih petnajst minut potrebujem zase. Potem bi pa želel ponovno poslušati neverjetna, čudno čudežna vprašanja in skušal nanje odgovarjati s srcem, iskreno, odgovorno. Zoja je prepričana, da sem malo nor, devetletna Sara pa je že gospodična, radovedna do konca in naprej … Imam še dve nečakinji, Tino, skoraj odraslo gospodično, in Sarino vrstnico Vesno. Še dva sončka! No, bodi dovolj.

Vaš hobi je ustvarjanje lesenih izdelkov. Kaj vse ste že izdelali za dom in kaj vam je najbolj v ponos?

Kolikor čas dopušča (žal premalo) delam preprosto pohištvo, rad naredim kako darilo za prijatelje, največkrat delava v dvoje z mojim prijateljem Brankom Arandjelovićem, ker imava pri njem skupno delavnico. Odnos imam do vsega, kar sem naredil!

Ste spretni samo v delavnici ali se znajdete tudi med gospodinjskimi opravili? Za katero opravilo nikoli ne bi poprijeli?

Rad kuham, menda ne slabo. Še posodo sem se navadil pomivati, čeravno rad prepustim to delo komu drugemu.

Kam se najraje odpravite na počitnice? Radi potujete ali vam je ljuba ena destinacija, kamor se vračate znova in znova?

Potovanja so moj način življenja, učenja, raziskovanja, radovednosti … Potovanja so moje počitnice. Rad bi objel ves svet, kot Tof!

Če se ozrete nazaj, na kaj ste najbolj ponosni?

Na starše in njihovo vzgojo. Popotnica za življenje je izjemna, upam, da jo bom znal prenesti na vnukinje in nečakinje.

Kaj je vaša življenjska želja? Se vam je izpolnila?

Ma, sej še ni konec … In zakaj vprašanje v ednini? Že spet sva pri potovanjih! …In tam daleč nekje bom končno srečal samega sebe. Torej, čim prej na pot! Medtem ko čakam, pa bi želel prebuditi svoj domači prostor – komenski Kras.