Igor Misdaris je glasbenik, ki svoje kariere ne obeša na veliki zvon. Glasbo, ki je del njegovega življenja že od ranega otroštva, preprosto ustvarja z dušo in srcem. Prav posebno mesto pa ima v njegovem svetu 30-letna partnerica Rymma, v katero se je zaljubil na prvi pogled. Tudi Rymma ima tako kot on iz prejšnjega zakona sina in hčerko, s katerima že tri leta živijo skupaj  …

Igor se je iz hiše slavnih vrnil v vsakdanje življenje, kot da bi tam ne prebil 42 dni. Z njim smo poklepetali o njegovem odraščanju v Beogradu, prihodu v Slovenijo, obdobju, ko je postal oče, vzgoji, otrocih, ločitvi in o temi, ki mu je najljubša - njegovi sorodni duši Rymmi.

Odraščali ste v Beogradu - kakšne spomine imate na to obdobje?

Ko smo se iz Kranja preselili v Beograd, sem bil star tri leta. Obdobja v Sloveniji se ne spominjam, na Beograd pa imam zelo lepe spomine. Živeli smo v bloku, okrog katerega je bilo veliko zelenic, kjer smo se lahko otroci igrali. Tudi prometa ni bilo toliko kot danes, tako da smo imeli resnično prijetno otroštvo. S prijatelji smo se veliko igrali zunaj in vesel sem, da sem odraščal takrat, ko še ni bilo računalnikov. Poleti smo se igrali skrivalnice, frcali frnikole, ... kar zelo pogrešam pri današnjih otrocih. Ampak, saj se nimajo kje igrati ...

Ste edinec?

Ne, imam pet let in pol mlajšo sestro. Med nama je bila vedno ta generacijska razlika, zaradi česar se nisva veliko družila, niso naju zanimale iste ali podobne stvari ... Če si pet let starejši, sicer ne pomeni nič, v otroštvu pa zelo veliko.

Vaš oče se je ukvarjal z glasbo; menite, da je svoje navdušenje prenesel tudi na vas?

Ja, moj oče je diplomirani glasbenik. Ko sem bil otrok, je bil v vojaški godbi, igral je v orkestru garde, ki je bil takrat vrhunski pihalni orkester. Navdušenja nad glasbo ni prenesel name le oče, takrat se je namreč vsa moja generacija navduševala nad glasbo. Je pa res, da sem že kot petletnik hodil z očetom na vaje. Tam sem lahko poslušal svetovno znane skladbe, kar je gotovo vplivalo na moj odnos do glasbe. Tudi moja mati je nekaj časa študirala solo petje, vedno smo bili v družbi, kjer se je veliko pelo in igralo ...

Kdaj ste se vrnili v Slovenijo?

V Slovenijo smo se vrnili, ko sem bil star 17 let. Bil sem v drugem letniku gimnazije in ker nisem bil navajen slovenske mentalitete in navad, sem na nek način doživel šok. Tudi govoriti nisem znal slovensko, čeprav je mama z nami velikokrat govorila v svojem jeziku. Tako sem bil primoran, da jezik čim prej osvojim, kar je seveda povsem normalno. Kmalu sem se vključil v folklorno skupino Emona in se pričel spoznavati z ljudsko glasbo Slovenije, Jugoslavije in na splošno celotne Evrope. Ta ljubezen do ljudskega izročila je tako ostala.

Kdaj ste postali oče? Vas je očetovstvo spremenilo?

Oče sem postal pri 27 letih in rekel bi, da takrat nisem bil dovolj zrel. Z otrokom namreč pride veliko sprememb. Mati mojih otrok je starejša od mene in tako je bilo vse breme na njenih plečih. Prav tako se je s sinom in hčerko več ukvarjala. Seveda sem se tudi jaz, ampak ne v tej meri, danes bi marsikaj naredil drugače. Vzel bi si več časa za najlepše, prve trenutke, ko si z otrokom ...

Pa sta načrtovala zanositev?

Ja, otroka sta bila načrtovana in zelo zaželena. Obema sva  nudila veliko ljubezni.

Ste takrat, ko sta otroka preizkušala meje, tudi kdaj popustili, ali ste ostali neomajni?

Pri tem se je moje in ženino mnenje pogosto razdvajalo. Jaz sem bil bolj za strogo vzgojo, medtem ko je bila ona bolj popustljiva. Ne morem reči, kaj je bilo dobro in kaj ne - ko ju namreč pogledam, lahko rečem le, da sem ponosen nanju. Je pa res, da sva se zaradi različnih pogledov na vzgojo prepirala. Otroci že ob rojstvu obvladajo človeško psihoanalizo in preizkušajo meje. Bistvenega pomena pri tem je, da sta starša enotna pri odločitvah in da nestrinjanja nikoli ne pokažeta pred otrokom. Mati in oče morata stati drug za drugim. Na ta način otroku dopoveš, da z izsiljevanjem ne bo ničesar dosegel.

Kakšne vrste kazen se vam zdi za otroke najprimernejša?

Ravno sedaj me preseneča predlog zakona, v katerem je lahko tudi udarec po riti kaznivo dejanje. S tem se absolutno ne strinjam in menim, da je pretirano in neumno. Stari pregovori pravijo, da je palica zrasla v raju. Otroku pri treh letih enostavno ne moreš pojasniti posledic, do katerih lahko privede, na primer, plezanje po lestvi. Lahko mu pa pokažeš, čeprav, če ga boš ujel, bo mislil, da je to igra, zato menim, da ga moraš nekako kaznovati. Seveda ne govorim o nasilju, to je namreč vredno vsakega obsojanja. Zdi pa se mi, da ena vzgojna po riti mora biti. To je del vzgoje.

Tudi spoštovanje, ki včasih temelji na delnem strahu, mora biti. Ne mislim ustrahovanja, pač pa strahospoštovanje. Toda ne v grdem pomenu besede, temveč, da pomisliš, preden narediš neko neumnost. To se mi zdijo pomembni ukrepi, ki jih zadnje čase v Sloveniji dajejo na stranski tir.
Slednje se mi ne zdi prav. Če nimaš spoštovanja do staršev, ga nimaš niti do ostalih ljudi. To se danes odraža v naših šolah, pri vedenju mladostnikov in starejših generacij. Enostavno ni osnovnega bontona in kulture.

Kako bi opisali svoja otroka? Na kaj ste pri njiju najbolj ponosni?

Hčerka Tana je samozavestna, trmasta, komunikativna, glasbeno nadarjena ... Zelo je občutljiva na krivico in rada pomaga prijateljicam v stiski. Najbolj sem ponosen na to, da ve, kaj hoče v življenju doseči, da si je zastavila cilje, za katere upam, da jih bo uresničila. Če pa ne, pa tudi ne bo konec sveta. Tana je namreč tak tip človeka, da se bo znašla v kateri koli situaciji.

Sin Matja je tako kot Tana svojeglav, le da on svojeglavost izraža na drugačen način. Tana se upre, sin pa se potuhne vase in prav tako naredi po svoje. Oba sta mi na nek način podobna. Na zunaj je velik in močan fant, v duši pa zelo nežen. Sem pa ponosen, da sta oba zrasla v dokaj zreli osebi. Čeprav se še vedno razvijata, njuno mnenje se bo še naprej spreminjalo, kar je povsem normalno. Vidim, da sta na pravi poti. Oba imata močan občutek za pravico, sta poštena in solidarna, kar se mi zdi največja vrednota.

Z ženo sta se po 20 letih zakona ločila. Ste se težko navadili na to, da ne živite več z otrokoma?

Ja, seveda. Že tako sem tak tip človeka, da ju moram slišati vsaj enkrat na dan. Da nismo več živeli skupaj, je bil zame neke vrste šok. Ampak življenje prinese tudi manj lepe zgodbe, ki se jih mora človek navaditi ... Rad bi sicer, da bi bili več skupaj, vendar se zavedam, da so otrokom v njunih letih starši le breme. Imata svoje življenje, svoj krog prijateljev ...

Sedaj imate novo partnerico, s katero tudi živite. Kje sta se spoznala? Sta srečna? Se karakterno ujemata?

Spoznala sva se na enem izmed mojih koncertov. Bila je ljubezen na prvi pogled - tako zame, kot zanjo. Tudi ona ima dva otroka, deklico in dečka. Zdaj tri leta živimo skupaj, otroka sta se navadila name ... Z Rymmo se karakterno zelo ujemava. Meniva, da sva življenjsko povezana. Gre za to, da sva se našla, sva zadovoljna, da sva skupaj in težko funkcionirava drug brez drugega.

Vi hiši slavnih smo lahko videli, da znate poprijeti za kuhalnico. Tudi doma kuhate?

Ja, pogosto. Vendar je lepše, če kuhaš v dvoje. Imam srečo, da imam tako partnerico, ki zelo rada kuha oziroma je dobro hrano. Tako se pogosto razvajava na ta način. S tem ne mislim količinsko, pač vsi radi kaj dobrega pojemo. Tako da - ja, seveda, rad primem za kuhalnico in posodo.

Menite, da je otroke potrebno že od majhnega navajati na delovne obveznosti?

To je vsekakor prava pot, menim pa, da ravno starši razvajamo svoje otroke. Včasih to delamo zato, da bi stvar opravili hitreje, včasih zato, ker otrokom ne zaupamo, včasih pa, ker enostavno pozabimo, da je to del njihove vzgoje. S tem ravnanjem starši otrokom pogosto ne naredimo nič dobrega. Malo več strogosti ne bi škodovalo nikomur. Vsi smo tako prekleto zaščitniški, z mano na čelu ...

Osnovni problem, ki je v današnjem času pereč, je, da nas v različnih šolah do 30 leta učijo različne bedarije, kako iz otroka vzgojiti človeka, nas pa nihče ne nauči! Pogosto smo pri tem prepuščeni sami sebi in stereotipom naših staršev.