Otroci so res nekaj posebnega, polni so življenja, radosti, samozavestni so bolj kot vsi manekeni, igralci in pevci skupaj. Živijo samo za zabavo, prijatelje in za Vas, dragi starši.

Če bi želela napisati vse prigode, ki sem jih doživela s starši in štiri leta mlajšo sestro, bi verjetno porabila veliko več kot stran in pol. Zaupala Vam bom dve izmed prigod, ki sta se zgodili v času, ko sem bila še tako samozavestna, da bi lahko samozavest proizvajala za druge.

Imam izjemen talent za jezike. V šoli se učim angleščine, nemščine in francoščine. Italijansko pa znam „že od rojstva,“ o čemer priča tudi tale prigoda:

S starši in babico smo prva tri leta mojega življenja hodili na morje na slovensko obalo. Tam je bilo vedno vsaj petdeset italijanskih turistov in ker sem bila kot prvi otrok glavna zvezda svojih staršev, sem bila izjemna „nastopačica.“ Tudi na morju moj igralski talent ni mogel ostati skrit. Italijani so bili navdušeni nad mojim plesom in petjem, zato so me veliko fotografirali. Ko sem bila ponovno „žrtev italijanskih paparacev,“ je nek Italijan stopil k meni in mi skušal dopovedati, da prihaja iz Trsta. Tako je govoril: „Trieste, Trieste.“ Ker ga nisem razumela, (oziroma sem ga razumela, da se dere: „Trije ste, trije ste“), sem mu odgovorila: “Nismo trije, štirje smo!“ Ostalega se ne spomnim, saj so mi to prigodo zaupali starši.

Dokaz, da sem že kot otrok znala italijansko, je tudi ta prigoda:
Pri štirih letih sem bila prvič v Gardalandu (to je zabaviščni park v Italiji ob Gardskem jezeru). To je bilo ravno v obdobju, ko sem oboževala slamice.
V Gardalandu se kar hitro utrudiš, zato smo šli s starši na pijačo. Ko smo jo dobili, jaz nisem dobila slamice. „Hočem slamico!“ sem se drla v lokalu. Obupana starša nista vedela, kako se reče slamica po italijansko, zato mi je mami rekla: “Kar sama si pojdi ponjo.“ Vedela je sicer, da ni mogoče, da bi prišla do slamice, saj sem bila premajhna, da bi me natakarica sploh videla izza pulta. Ko sem videla, da je za mamo zadeva zaključena, sem šla po slamico in do naše mize z njo res tudi prišla. Mami in ati še zdaj ne vesta, kako se reče po italijansko slamica, niti, kako sem jaz tistega dne znala natakarici razložiti, kaj želim.

To sta dve prigodi iz obdobja, ko sem jaz nosila hlače v družini. Uživala sem štiri leta "edinkarstva," potem pa se je rodila moja sestra in zdaj skupaj uživava v odraščanju poleg izvrstnih staršev, ki bi naredila vse, ampak čisto zares vse, da bi bili midve srečni.