Ko vam izostane mesečno perilo in je vaša nosečnost potrjena, začnete postajati mama. To ni ravno enostavna služba, ki bi trajala le določen čas, ampak nekaj za vselej. Ženske smo pri tem drugačne od moških.

Že po videzu se nas da ločiti od moških. Po nekem mitu naj bi veljalo, da smo bolj krhke, in moramo si priznati, da to drži. Kadar bo naš otrok bolan, pa čeprav bo imel samo malce povišano temperaturo, kar bi ugotovili z enim samim pogledom v otrokove oči, bi najraje odšli z njim kar v bolnišnico. Oče bi opazil, da z otrokom nekaj ni prav, šele ko bi mu "gorel" v vročici ali ne bi nehal jokati. To ne pomeni, da je slab oče, le ne pride mu vse tako hitro do srca.

Ali ko gre otrok prvič v vrtec – kdo joče v avtu in v službi in doma … oče? Kje pa, mamice se ponavadi od skrbi grbimo! Pa to spet ne pomeni, da je očetom vseeno. Le ne komplicirajo si življenja. Otrok se bo moral na vrtec navaditi, pa če se mi sekiramo ali ne! Na koncu se vse naše solze posušijo, skrbi pozabijo. Malček pa najreje hodi v vrtec.

Vzemimo še en primer. Ko se večeri in postaja hladno, mame že hitimo in malčke oblačimo, očetje pa se spomnijo na to šele tisti trenutek, ko so otroci že oblečeni in jim je toplo. Hm, grem stavit, da večina očkov nima pojma o tem, kdaj ima njihov otrok zobozdravnika ali pregled pri pediatru. Na to, da potrebuje nove hlače in nogavice, niti pomisli ne. Drži? Mislim, da kar pri večini. Ne vem, ali mame res preveč kompliciramo ali smo pač tako narejene. Moškim je v tem primeru zagotovo lažje. Vse naloge sicer uspešno opravijo, a večkrat le na pol.

Če omenim pospravljanje: lepo je videti moškega, ki se loti pospravljanja stanovanja ali hiše. To stori sistematično. Stvari, ki so tam, kjer nimajo kaj iskati, zmeče na kup, v predal ali v drug prostor, po domače stran od oči. Ko je vse videti pospravljeno, se loti še sesanja. Vaaauuu, kakšen junak, vse je pospravil in to čisto sam! Seveda moramo pokazati hvaležnost, vsak moški pa tudi ne prime sesalca v roke, a ko naredimo podroben pregled za uporabno dovoljenje, ugotovimo, da je naš način pospravljanja povsem drugačen. Potrebno je še pobrisati prah, počistiti stranišča, umivalnike, ogledala, perilo zložiti v omare ... uf, še kar nekaj dela, kajne?!

Enako je pri umivanju otrok. Da bi utrujeni supermami naredil velikansko uslugo, se moški loti večernega rituala. Otroka stušira in spravi v posteljo, vključno s pravljico konča v dvanajstih minutah. Jaz za to porabim skoraj eno uro. Zakaj?
Ker moški otroka zmoči, nanj vrže nekaj milnice, spere, obriše, mu obleče pižamo in ga spravi v posteljo. Prižge radio, vstavi CD s pravljico in je junak ...

Jaz pa otroka umivam malce dlje. Umijem mu še lase, jih posušim, mu telo namažem z otroškim oljem, postrižem nohte, očistim ušesa, mu oblečem pižamo in ga spravim v posteljo. Preberem eno pravljico, pa še eno, pa še eno ...

V glavi mame je veliko več stvari kot v očetovi. Mama nikoli ne spregleda obvestil, ki visijo na vratih v vrtcu, nikoli ne pozabi, kdaj je sestanek v šoli, kdaj ima otrok izlet v vrtcu, kdaj se bodo fotografirali, kaj mora imeti naslednji dan s seboj, kdaj imajo otroci nastop za starše ... O, moj bog, koliko informacij! Le kako jih stlačimo v eno samo glavo? Ha, pa če so otroci trije, je to krat tri.

Ste prepričani, da gre vse to v moško glavo?