Kot najstnica sem vedno iskala takšnega fanta, ki bi mi podaril dnevno več kot en poljub. Nisem marala poljubljanja v kotih, skrivanja, želela sem, da me moj dragi poljubi prav pred vsemi prijatelji. Le tako sem bila prepričana, da je resnično zaljubljen vame. In kljub temu da sem bila že velika punca, sem se z veseljem usedla v naročje mami ali očetu in se stisnila k njima.

Ne maram poljubov, ki so samo za dober dan in na svidenje, rada sem v družbi ljudi, kjer si izkazujemo čustva in se od sreče objamemo in poljubimo. Ne maram površnih poljubov, ki jih dobiš za en koš, ko ti vsi voščijo za rojstni dan. Zakaj se ne bi obdarovali s prijateljskimi poljubi tudi takrat, ko ni poseben dan? Mogoče takrat, ko smo vzhičeni zaradi kakšnega čudovitega dogodka, mogoče nasprotno, ko smo žalostni, ker nas je nekaj prizadelo in potrebujemo zdravilo za naše krvaveče srce?

Opazujem pare na ulici, pred šolo, poslušam zgodbe o zakoncih in ne morem mimo dejstva, da si pritisnejo poljub na obraz ali usta le ob slovesu ali pa še za to zmanjka časa. Resnično nimamo delček sekunde časa, da storimo tako čudovito dejanje in s tem polepšamo dan najbližjemu, obenem pa tudi sebi?

Zvesti poljubi

In ko sem iskala svojega večnega sopotnika, sem naletela na sorodno dušo, ki tudi uživa v poljubljanju. Poročena sem z moškim, ki pozna razliko med strastnim, nedolžnim, tolažilnim, vsakdanjim … poljubom. Obožujem, da me mož zjutraj še vso neurejeno poljubi na usta, ne moti ga moj zadah … Hrepenim po tistem poljubčku, ki mi ga stisne na usta, ko se odpravi v službo. V najini petnajstletni skupni ''karieri'' me nikoli ni pozabil poljubiti, ko se je vrnil domov.

Najslajši poljub na svetu

Pa sem mislila, da me ne more nič več presenetiti … Doživela sem najslajši poljub na tem svetu. Mamice, ve že veste o čem govorim. To je tisti nerodni poljubček, ki še ni pravi, samo nakazan z ustnicami, tisti, ki ga otrok z vso nežnostjo, priznam, in slinavostjo, prilepi na obraz. Nekateri s svojo navihanostjo mamice in očka poljubljajo tudi na nos in čelo ... pozabimo, da smo starši potem ''okrašeni'' z njihovo slino. Ti poljubčki so prečudoviti, neverjetni, še posebej, če ne prosimo za njih in nas otrok z njimi preseneti.

Sinovi poljubčki so zame najdragocenejši, vedno se pošalim, da bom njegov poljub na obrazu hranila do večera. Na koncu jih dobim še ogromno dodatnih in potem sem vsa ''polepljena'' z njimi, sin pa mi odgovarja, da so njegovi ''sladkorčki'' krema za mamico.

Še vedno ne razumem, kako nekateri lahko rečejo, da se ne marajo poljubljati in objemati. Poljubi so duševna hrana, poljubi nas držijo pokonci, z njimi je svet prijaznejši. Brez poljubov ne morem normalno začeti dneva, ne morem niti preživeti dneva, kaj šele zaključiti dneva … Brez poljubov enostavno ne morem živeti!