Včasih je veljalo, da mora dojenček takoj v svojo posteljico in če je le mogoče, že kar takoj v svojo sobo. Saj razumem, včasih matere niso bile doma ob svojih otrocih, morale so zelo hitro v službo. Prav tako so imele čez dan ogromno dela, kmalu po porodu so se vrnile na polja. Seveda niso imele časa za dojenčka, za njegov jok. In morda se je prav iz tistih časov še tako dolgo vleklo pravilo, da se dojenčka ne sme razvajati. Če joče, naj joče! In če ga bo mamica vzela v naročje in ga tolažila, bo razvajen.

Tako je bilo še takrat, ko sem rodila prvega sina. Ko sem prišla iz porodnišnice domov, sem najprej dobila kopico dobronamernih napotkov, med drugimi tudi te, da ga pod nobenim pogojem ne smem položiti spat v zakonsko posteljo, ker se bo le razvadil. Če bo ponoči jokal, če bo sit in previt, naj ga nikar ne jemljem v naročje. Če bom to storila enkrat, potem bo konec z mojim spanjem, saj bo otrok vsako noč zahteval več.

Da, priznam, prestrašili so me vsi ti nasveti in s strahom sem čakala noč. Sin je zajokal, na hitro sem ga nahranila, previla, ko je bilo potrebno, in odložila nazaj v njegovo zibelko. A vedno ni zaspal nazaj. Jokal je in prosil za mojo bližino, jaz pa si ga nisem upala vzeti v naročje. Sin je zrasel, ko je bil nekoliko večji, star približno dve leti, sem menila, da sedaj pa res ne more biti nič več narobe, če kdaj pa kdaj skoči k nama v posteljo in se pocrklja. In kako je ta mali fantek potreboval najine objeme in bližino!

Potem se je rodila hči. Zanimivo je, da so tokrat stare mame in znanke molčale. Ni bilo več toliko dobronamernih nasvetov. Najbrž pa je bila tudi hči nekoliko drugačnega karakterja. Že takoj, ko sva prišli domov iz porodnišnice, je zahtevala svoje tako dolgo, dokler ji želje nismo izpolnili. In ker sem bila utrujena, sem pozabila na vse, kar preži na otročke, če se stisnejo k mamici, in je spala kar pri meni. Da, pri meni! Svoje posteljice ni videla, dokler ni dopolnila meseca dni! Posledica tega je bila, da sva bili obe zadovoljni in naspani. In čeprav je bila mesec dni, noč za nočjo, z mano v postelji, ni bilo nobenih težav, ko sem jo enkrat položila v njeno. Nobenih! Deklica se je počutila varno, vedela je, da je ne bom zapustila, da sem ves čas ob njej in mirno je spala. Prav hudo mi je bilo, ko je bila zadovoljna v svoji postelji. Več kot leto dni je vsako noč spala sama in ni izrazila najmanjše želje, da bi spala pri meni.
No, obrnilo se je, ko je zbolela. Takrat je spet potrebovala več moje bližine in od takrat naprej spiva skupaj. Kako lepo!

Mamice, povedati vam želim, da nikar ne odganjajte svojih otrok od sebe. Dojenček vas potrebuje. Vaša bližina je zanj enako pomembna kot toplo mleko. Če mu boste pokazali, da ga imate radi, ga stisnili k sebi in mu dali vedeti, da je varen, ga ne boste razvadili. Nasprotno. Otrok ne bo jokal, počutil se bo ljubljenega, vi pa si boste prav tako lahko odpočili.

Se še spomnite tistih časov, ko sta s fantom začela hoditi? No, jaz se jih. Stiskala sva se na njegovi ozki postelji, pa vseeno ni bila premajhna. Kako, le kako je potem lahko velika zakonska postelja premajhna, če nanjo položite še majhnega dojenčka?

Moj najstarejši sin je danes že velik fant. In žal mi je, da ga v tistih nočeh nisem vzela v naročje. Tako hitro je zrasel! Tako hitro je postal velik in materinega objema skoraj ne potrebuje več. Noči so mirne, jaz pa še vedno pogrešam njegov objem.