Sem zagovornica "mešane" vzgoje. To pomeni, da sem popustljiva, stroga, dosledna in tudi okrog mezinca me otroci kdaj pa kdaj ovijejo. Kar se tiče vzgoje, sem si vedno želela,da bi bili moji otroci vsaj pol tako dobro vzgojeni kot sem sama. Drugo polovičko pa bi rada malce bolj izboljšala.

Torej, moje dobre lastnosti so: vedno sem vedela - in to vem še danes - kje so meje. Sem prijazna, spoštljiva in radovedna, rada raziskujem in nenehno sprašujem. Družba me ni nikoli zavedla do te mere, da bi lahko škodila sebi ali drugim, na to sem izredno ponosna. Ponudilo se mi je namreč veliko priložnosti, ko bi lahko zašla na kriva pota, pa nisem. Da bi imele vse to tudi moje tri hčere, je moja velika želja.

No, če že naštevam svoje dobre lastnosti, se bom dotaknila še malce manj dobrih. Če se za nekaj odločim, to želim speljati. Če ne gre tako kot sem si zamislila, poskusim najprej enkrat z glavo skozi zid; če ga ne prebijem, to storim še drugič, in namesto da bi ponovila še tretjič, se raje obrnem in izberem daljšo, ovinkasto pot do cilja. No, pomembno je, da ga osvojim, a vztrajnost vsekakor ni moja čednost. O volji in vztrajnosti pri hujšanju pa je sploh škoda besed.

Ena izmed slabših lastnosti je tudi moj jezik. Pa ne mislim pravilnega maternega jezika, ki ga znam uporabljati, a manj pisati. Moj jezik namreč nad mano izvaja hudo nasilje, pogosto me tepe.

Očitno možgani zaradi toliko peroksida, kot sem si ga že dala na glavo, ne dohajajo več jezika in nemalokrat izjavim kakšno, ki je popolnoma nepotrebna. Pogosto skušam reševati svet, tako doma kot v službi, borim se najprej za druge, vmes pa še malo zase in na koncu sem tepena z lastnim predoooolgim jezikom. Velikokrat šokiram z mnenjem ali izjavo, pa čeprav bi bilo veliko bolje, da bi ga, opletneža, držala za zobmi - kolikor jih še imam.

No, vseh svojih slabih lastnosti vam zagotovo ne povem, a naštetih si nikakor ne želim »prenesti« na hčerke.

Najstnica in dvojčici so si po karakterju zelo različne. Prva dvojčica in najstnica sta približno na enaki »valovni dolžini,« druga dvojčica pa je popolnoma drugačna. Da bi jih obvarovala pred grdimi besedami, je nemogoče. Tudi če jih doma ne slišijo, jih na ulici, igrišču, v šoli in, nenazadnje, tudi v vrtcu.

To, kar je naši petletnici zadnje mesece največji izziv, pa je že preseglo vse meje.

Začelo se je, ko je našla užitek v ponavljanju grdih besed, ki jih je slišala v družbi, kjer so - večinoma očkovi prijatelji - svojo moškost izkazovali z vsako drugo besedo na p... ali k...

Najprej sem opazila, da je damica užitek zavila v lep, rožnat celofan. Izredno je muzikalna in stalno prepeva, a nekega dne se mi je besedilo njenega mrmranja zazdelo čudno. V neko melodijo je odela skupek vseh grdih besed in kletvic, ki jih je »pobrala.« Seveda sem reagirala napačno, s pridigo, kako to ni lepo, da punce ne govorijo tako in bla, bla, bla …

Ja, kaj pa je lahko lepšega, kot to, da vidiš svojo mamico zgroženo, pa dajmo spet in spet! Kolikokrat naju je z možem že spravila v zadrego in to pred taščo, ki je globoko verna in je kakršna koli grda beseda razen »pišuka« smrtni greh!

Pri tašči doma smo odrasli prijetno klepetali, ko pridirka naša petletnica in na ves glas kriči: »Mamica, Jan je rekel pi …!« Ko sem jo okarala, naj ne govori tako, je ponovila: «Res, no, rekel je pi..., prav pi… je rekel, a veš, pi…!« Na ves glas je kričala in ponavljala to besedo, tašča pa se je samo še križala in verjetno molila za bolj normalne starše za svoje vnukinje. Očka se je, kajpak, umaknil ter me pustil samo in osramočeno, kot ponavadi.

Druga stvar, ki se je zgodila pred kratkim, je bila še bolj neprijetna. Pri nas golota ni tabu; saj ne da bi hodili goli po stanovanju, da bi se skrivali pri tuširanju ali preoblačenju, pa tudi ne. Tako me je ta ista petletnica videla, ko sem se tuširala, in je začela spraševati.
»Mamica, kaj imaš to na luliki?« Pa sem ji razložila, da so to taki laski, ki bodo zrasli tudi njej, ko bo velika. Ona pa: »Ah, mamica, jaz jih imam pa raje na glavi, je lepše!« Ni potrebno posebej razlagati, da je ob prvi priložnosti vsem obiskom razložila, da njeni mamici na luliki rastejo lasje …

Ker nikoli ni pri miru, se mi je zadnjič zdelo čudno, da je celi dve uri sedela v spalnici, medtem ko je mizar montiral omare. Ha, seveda, šele zvečer sem dojela, kaj se ji je zdelo tako zanimivo! Naučila se je morje novih kletvic!

Višek pa je bil pred dnevi, ko mi je pokazala sredinec.

Malčico sem tuširala in ko sem ji umila hrbet, sem ji rekla, naj se obrne. Ko se je suhljato telesce obrnilo, me je gledala v oči in mi kazala sredinec. Od šoka sem spustila tuš, da je škropil po vsej kopalnici, in lovila sapo. »Kaj pa je zdaj to?« sem uspela izdaviti. »Ja, mamica, a ti nič ne veš?!« »Česa ne vem?« sem presenečena vprašala. »Ja, to je sredinec in veš, to je zelooo grdo!« Še vedno v šoku sem kričala in klicala našo najstnico, da mi razloži, od kod smrkljici sredinec. Spet sem jo, revo, hotela po nedolžnem obtožiti. Petletnica pa mi je hitro razložila, da sta jo »kazati sredinec« naučila malo starejša prijateljčka na igrišču….

Ko sem izkušnjo s sredincem razlagala možu, se je valjal od smeha! Zato sem dokončno sklenila, da otrok ne more biti drugačen, ker je očitno že pri oploditvi dobila preveč očetovih genov in pika! Srčno upam, da telovadbe s sredincem ne bo doživela moja tašča, ker bi jo to zagotovo ubilo ...