Rada imam otroke, vendar žal še nisem mamica. Zaenkrat mi družbo dela srednje velik mešanček z labradorcem, ki sem ga dobila, ko je bil še mladiček, star malo več kot dva meseca. Kličem ga kar Pogumček, saj se včasih ustraši še lastne sence. Tudi otrok se je sprva bal, saj njegova prva izkušnja z njimi ni bila posebno prijetna – skupina otrok se je zapodila za njim, on pa se je tako ustrašil, da je lužico naredil kar sredi ulice – sedaj pa jih obožuje. Nekega malčka ima še posebej rad in se pred njim vedno uleže na hrbet ter potrpežljivo čaka, da mu bo posvetil nekaj svoje pozornosti. Da ga ne bi prestrašil s svojo velikostjo, se do njega kar priplazi, kar je videti dokaj smešno.

Omenjeni malček se psov ne boji in zna k njim tudi pravilno pristopiti. Moj Pogumček je vedno navdušen, ko ga malce poboža po glavi. Tudi sama se nikoli nisem bala psov, čeprav moji materi še danes ni jasno, kako da svojega strahu pred njimi ni prenesla name. Ona se jih je vedno bala, vendar me je naučila, da k kosmatincu pristopiš tako, da mu najprej daš povohati roko, nato pa ga pobožaš, če se lastnik seveda strinja. Enkrat sem naredila le prvo (psu dala povohati roko) in doživela neljubo presenečenje, ko me je pes ugriznil. Od takrat sem bolj previdna, pazim pa tudi, da se Pogumček do otrok vede lepo.

Niti ta dogodek mene ali mame ni prestrašil toliko, da bi mi prepovedali približevati se nepoznanim psom. Morala sem le najti lastnike psa, ki me je ugriznil, in se pozanimati, ali je cepljen. Vendar ta kolumna ni toliko o meni kot o starših, ki na svoje otroke prenašajo svoj strah pred psi ali neprimerno ravnanje z njimi.

Tako kot ljudje tudi psi potrebujejo družbo. Pogumček je kastriran in socializiran ter pogosto se z nekaj drugimi ljubitelji psov srečamo v bližnjem parku in nato skupaj odpravimo na sprehod. Na enem teh skupnih sprehodov smo naleteli tudi na zgoraj omenjeno mamo. Nekako takole je bilo: Skupaj se nas je sprehajalo kar nekaj ljubiteljev psov, takrat so bili naši ljubljenčki vsi še bolj majhni in toliko bolj razigrani in radovedni. Ne vem zakaj, vendar so se jim otroci zdeli še toliko bolj zanimivi.

Moj Pogumček mora biti vedno v vsem prvi, vendar je takrat ravno preverjal, kdo vse ga je že prehitel pri označevanju klopce ob poti. Njegov pasji prijatelj Kapi pa je takoj opazil mamico, ki je ob pogledu na pse kar malce prebledela in otroka takoj potisnila za svoj hrbet. Ona se je psov očitno bala, čeprav deček strahu ni kazal. Psi so ga zanimali in radovedno je gledal izza maminega hrbta. To je Kapija tudi opogumilo, da se jima je bolj približal. Nato pa smo vsi doživeli nekaj nepričakovanega.

Kapija je pričakala kar mamina noga in besede, namenjene njenemu sinu: “Majhnega psa lahko tudi brcneš, velikega pa raje ne, ker te lahko ugrizne.” Ostala sem brez besed, vsi ostali psi so se mami in otroku izognili v velikem loku. Tudi Kapi je le povesil glavo in odtacal stran. Nihče od nas lastnikov ni vedel, kaj bi, zato smo šli naprej. Vendar mi to ni dalo miru. Kaj če bi bil kakšen drug pes, ki se ne bi odzval tako mirno, ki bi v nastavljeni nogi videl grožnjo, ki jo je treba napasti? To bi seveda moral preprečiti lastnik, vendar tudi vsi lastniki niso enaki …

Seveda pes ne bi smel kar tako zraven, vendar tudi mama ni naredila pravilno. Otrok bi moral znati pristopiti k živali pravilno, ne kar brcniti psa, ker mu je prišel preblizu. To pa ni bil edini primer slabega ravnanja z živaljo, ki so ga starši prenašali na otroka. Sedaj je Pogumček že odrasel, še bolj se je umiril in ima navado ljudem se bolj izogniti, kot se jim približati, razen če ga vabijo k sebi. Še takrat najprej pogleda mene, kot bi prosil za dovoljenje, da se ljudem vrže pred noge, obrne na hrbet in jim dovoli, da ga malo pobožajo.

Spet smo bili na skupnem sprehodu, ko smo v parku opazili družinico, ki je na povodcu vodila malega psa. Vodil ga je oče, videti je bilo, da mali kosmatinec hodi povsem pridno. Vrečke za pobiranje pasjih iztrebkov visijo na kar dveh koših v bližini, vendar je očitno to za nekatere premalo. Tako se je oče le obrnil stran, ko se je pes pokakal in se delal, da nič ne vidi. Še dobro, da se je vsaj ustavil. Žal smo bili predaleč, da bi ga opozorili na to, da tam pasje iztrebke pobiramo.

No, v redu, naj jim bo. Nato so se približali nam, mali kuža je zvesto hodil ob lastniku in se na ostale kosmatince sploh ni oziral. Z znanko sva se ravno pogovarjali, kako lepo vzgojen je, ko ga je lastnik začel cukati in se jeziti nanj, naj da mir. Pes ni vedel, kaj je naredil narobe. Hodil je mirno, ob lastniku, niti glasu ni spustil, on pa ga je vlekel za sabo, kot bi bil povsem nevzgojen. Skrbi me, saj je imel ob sebi dva otroka in tudi onadva se bosta takšnega ravnanja z živaljo navadila. Še ko so bili že kar daleč, ga je še kar cukal in se jezil nanj, čeprav pes ni kazal nobene želje po ustavljanju in druženju z drugimi psi.

Seveda pa niso vsi starši takšni. Nekateri svoje otroke z veseljem pripeljejo v bližino psov in jim rečejo, naj lastnike vprašajo, ali lahko kakšnega pobožajo. Jaz svojega takrat vedno pokličem k sebi, mu rečem, naj se usede, da otrok in starši vidijo, da res ni nevaren in da me, sicer priznam, da res ne vedno, posluša. Tudi Pogumček jih kmalu prepriča, saj kot sem že omenila, se kaj hitro uleže na hrbet in začne veselo pometati tla s svojim repom, včasih pa kakšnemu otroku pritisne tudi kakšen pasji poljubček …