Ta, ki sem ga pred leti izbrala in ga danes naslavljam z 'boljšo polovico', ima vrsto  veščin in vrlin. O kuhanju pa nima pojma. Pa saj to ne predstavlja posebne težave, ker je on tisti, ki opravi z menjavanjem žarnic, odmaševanjem odtokov, privijanjem razmajanih lijakov in popravljanjem naše stare srebrne strele, ki se zadnje čase vse pogosteje kvari. Skratka, je desna roka, ko moje ženske tehnične sposobnosti povsem zatajijo.

Kdaj pa kdaj pride dan, ko je dnevni urnik tako napolnjen z obveznostmi, da enostavno ni časa pripraviti kosila ali večerje. Njegova služba je omejena na štiri stene v zavetju najinega doma, medtem ko jaz za vožnjo v službo dnevno porabim vsaj uro in pol. Zadeva gre približno takole: ko odrasel človek postane lačen, ga po zdravi pameti zanese v kuhinjo, kjer se skrivajo vsi mogoči priboljški za potešitev lakote. Če to zahtevajo okoliščine, si pripravi tudi kaj toplega. Tu ste z logičnim sklepanjem udarili mimo. Moj dragi je sposoben cel dan preživeti ob prepečencu in čipsu in čakati, kdaj bom stopila skozi vrata in se ugnezdila med lonci.

Vse lepo in prav, če ne bi že dopolnil trideset let. Vprašajte ga o globalnih problemih, kako rešiti svet, prosite ga za dober argument, da racionalno razloži svoj prav in pristali boste na zadnji plati, tako neposreden in pronicljiv je. A ko ta moški, ki ga sicer ne bi zamenjala za nič na svetu, postane lačen, se spremeni v nebogljenega otroka. Če bi ga hotela izsiljevati ali podkupovati, bi vse to lahko storila s svojimi kulinaričnimi sposobnostmi. V prvem primeru bi s kuho prenehala, v drugem bi iz rokava vlekla adute.

Njegova kuharska lenoba je prinesla zdravstvene posledice. Hud gastritis in bolezensko kolcanje, ki traja podnevi in ponoči, tudi po več dni skupaj. Vse le zato, ker obožuje pikantno, ocvrto, mastno, slano in kar je pri vsej zadevi ključno – nezdravo in ni pripravljeno doma. Raje bi umrl od lakote, kot da si sam kaj pripravi, po drugi strani bo vedno imel pri roki dovolj denarja, da si kupi vse, kar ima nadpomenko 'zdravju škodljivo'. Dobro, lahko skrbim zanj, ker sem žena, a ko me ne bo zraven? Velikokrat se šalim, da otrok sploh ne potrebujem, ker že imam enega velikega. A ni za lase privlečena resnica, da so najboljši kuharji moški. Veliko mojih prijateljic možje do neskončnosti razvajajo in jim kuhajo in pečejo vse mogoče reči. Žene same priznavajo, da jih njihovi moški s kuharskimi veščinami povsem sezujejo. A ti so se naučili kuhati že v puberteti, kaj pa bi lahko uspelo meni, revi in revežu pri tridesetih?

Oni dan so njegove kulinarične spretnosti dosegle absolutni višek. Kako si pogreti kozarec mleka? On, ki je bil doslej vajen le pogrevanja hrane in še te le v mikrovalovni pečici, je dobil novega najhujšega sovražnika. Štedilnik na plin. Kako se lotiti zadeve? V posodo je nalil vodo, to postavil na štedilnik, v isto posodo, vodno kopel, pa postavil steklen kozarec z mlekom. Dovolj je pretvarjanja, sem si rekla, preden bomo morali krpati kakšno luknjo v steni. Zaradi njegove in naše varnosti.

In sva začela z osnovami pogrevanja. Ko kar koli postaviš na štedilnik, ne pusti brez nadzora, goste jedi mešaj, da se ne primejo na dno. Preden poješ jabolko, ga operi. Ko krompir lupiš, odstrani črna očesca. Ko režeš paradižnik, odstrani zeleni del pri peclju. Tu so se že začeli ugovori. Zakaj? Ker so nas tako učili. Nikoli ne jej postanega krompirja. Zakaj? Ker so nas tako učili. Mimogrede, mislim, da nihče od nas še danes ne ve, zakaj moramo biti pri krompirju tako pazljivi, povedali so nam, naj starega ne jemo, jaz pa konkretnega razloga nisem še nikoli slišala. Njegova vprašanja sem jemala povsem dobronamerno, čeprav sem vmes zavohala oporekanje zgolj zaradi obrambe samega sebe. Ko režeš papriko za solato, je ne nareži na preveliko kose, ker takšne solate ni prijetno jesti. Čebulo sekljaj na majhne kocke. Ko paniraš zrezke, vedno najprej moka, nato jajce in nazadnje drobtine. Cvri pazljivo, da ne prismodiš olja, če se začne kaditi, je to vse prej kot dobro. Riž, preden ga kuhaš, operi vsaj trikrat. Soli in popraj ob koncu kuhanja. Jed vmes pokušaj. In za božjo voljo pazi, da si ne opečeš jezika.

Skupne priprave kosil so se spreminjale v napete debate, kjer je bila vsaka druga beseda 'zakaj' in vsaka tretja 'zato'. Dokler nisem jaz prijela vajeti v roke in vodila projekt kuhe, se je ritensko odmikal od štedilnika. A meni nikoli ne uspe tako lepo nasekljati čebule, kot to uspe njemu. To, da si zato vzame čas in da jaz medtem skoraj skuham juho, pustimo ob strani. In tudi to, da ob rezanju naredi celo zmešnjavo, ko četrtina koščkov leži okrog deske in druga četrtina na tleh, tudi. Kljub vztrajnim zatrditvam, da bi se rad naučil kuhati in poskrbeti sam zase, se vedno znova ponavlja enaka zgodba. Ko me ni, se kuhinje ogne v velikem loku, ko sem doma, mi preda kuharsko žezlo in se postavi v vlogo kuhinjskega pomočnika. Tu mu ni kaj očitati. Z umetniško natančnostjo seseklja zelenjavo, vse, kar potrebujem, znese na kup, pogrne mizo in na koncu pomije posodo, ker pomivalnega stroja nimava. Kar je meni osebno sicer več kot dovolj. Sama rada kuham in mi za kuhalnico ni odveč poprijeti. Če imam pomočnika in družbo, še toliko bolje.

Rada bi sicer videla, da bi stopil še stopničko višje. Ne le zato, da bi lahko sama včasih malce polenarila in kuho za kakšen dan izpustila, temveč zaradi sebe. Da ne bo umrl od lakote, začel paziti na svoj želodec in mi kdaj prinesel mlečno kašo v posteljo, ko bom bolna. Morda mi kdaj uspe. In veste kaj, mislim, da s(m)o za kuharsko lenobo moških krive prav ženske. Nam že takoj, ko se rodimo, rojenico v zibko položijo tisto stereotipno vlogo, da smo zdaj obsojene na kuhinjo in lonce ter smo polno odgovorne za hranjenje tistih, ki so nam blizu. Morda so me tako naučili doma in zdaj jaz ta vzorec ravnodušno prenašam naprej. A ko bi mame sinove že v ranih letih za roko pripeljale v kuhinjo in jih naučile skuhati vsaj mlečni riž, bi nam bilo vsem lažje. A večini tega zaenkrat še ni treba delati. Ker smo me tu zato, da jih razvajamo. Ali ni Rugelj prepričano trdil, da so vsega krive prav ženske?