Kako hecna stvar je, če nimaš otrok. Oni dan sem bila povabljena na poroko sina svoje dolgoletne prijateljice. Še zdaj se spomnim, prvič sem ga videla, ko sta ga z možem pripeljala iz porodnišnice. Tisti mali rožnati pajac je na svoj poročni dan nasmejano stal ob svoji nevesti, mama in oče pa sta ga vsak s svojega konca ponosno opazovala.

Po končanem obredu smo se s kozarčki šampanjca umaknili na stran in se zatopili v pogovor. Hihitali smo se otrokom, ki so na zelenici prevračali kozolce in se lovili. Medtem je do mojega naročja prijadral nekaj mesecev star dojenček, ki sta ga ponosna, ampak vidno utrujena starša rada dala iz rok.

"Koliko so pa stari vaši otroci?" me je vprašala obiskovalka na moji desni. Zajela sem sapo, že več kot dvajset let pripravljena na vprašanja take vrste in rekla: "Jaz sem ta del kar izpustila." Mojemu odgovoru je praviloma vedno sledila nekaj sekund dolga moreča tišina, ko se nikoli ni dobro vedelo, kdo je koga užalil ali kdo je tisti, ki bi se moral počutiti slabo. Gospa je bila presenečenje nad presenečenji, saj je vzkliknila: "Tudi jaz! In hvala bogu, da je tako!" Zarotniško sva se nasmejali.

Pa vendar mi je poroka prijateljičinega sina dala možnost za (ponoven) razmislek. Nikakor ne o tem, da bi kaj obžalovala, to sem s seboj razčistila že davno. Vse življenje delamo mejnike, najprej najdemo drugo polovico, se izobražujemo, diplomiramo, si najdemo službo in, če smo ta del preskočili v norih letih, najdemo partnerja. Potem običajno sledi poroka in samo po sebi umevno je, da pridejo otroci. Ti nadaljujejo ustaljeni družbeni vzorec in nato obeležujemo njihove dosežke, poroke, rojstvo vnukov. Vmes je toča dogodkov, ki jih praznujemo tako ali drugače in iz njih delamo življenjske spomine. Ravno tako kot prijateljica na poroki svojega sina. No, česa takega jaz ne bom nikoli doživela. To je druga plat medalje, če se odločiš, da ne boš imel otrok. Če že, me bodo najbližje temu pripeljali nečaki. Mi je zato žal? Ne, sploh ne!

Moja mladostniška pričakovanja in želje so kajpada kot pri vsakem dekletu šla v to smer. Idilična hišica nekje v predmestju ali na deželi, filmsko obkrožena z lesenim plotom. Jaz hodim v službo in ob pomoči ljubečega moža vzgajam tri paglavčke. Prvi bo študiral medicino, druga bo nekoč odprla cvetličarno, pred tretjim, ki je zelo tehnično naravnan, mora očka že skrivati orodje v delavnici, da se izognemo nevšečnostim. Vsi trije bodo zrasli v briljantne primerke svoje generacije, dobili dobro plačane službe, napredovali, našli krasne partnerje, z njimi imeli še bolj dih jemajoče otroke, skratka – moja krvna linija ne bi mogla biti bolj popolna.
Naučeno sem sledila podobi, ki jo o družini slika družba. V tej sliki nikoli ni bilo prostora za stresne situacije, poporodne depresije, skrbi ob vseh otroških boleznih, križe in težave, ki pridejo skupaj v paketu z otroki. Da sploh ne omenjam težkih let odraščanja, ko lahko pubertetniki pridejo v stik z drogami, alkoholom in še čim. In nato študijsko obdobje, ki mu obvezno sledi diploma in moreče iskanje službe, ki bi mojemu otroku dala toliko družbene varnosti, da se mu ne bi bilo treba bati za pokojnino.

Jaz sem se v svojih dvajsetih imela krasno, do tridesetega zgradila zadovoljivo kariero in otroci so seveda ves čas bili nekje v načrtu, ker je bilo to pač samo po sebi umevno. Rodila je prva prijateljica, druga, tretja, deseta, meni pa se je bolj in bolj začelo dozdevati, da mi to enostavno ni namenjeno. Naj bo razlog kakršen koli, otroci se enostavno niso zgodili in vsem pritiskom družine navkljub si jih v resnici nisem niti želela. Nisem bila ena tistih žensk, ki bi dale svoje življenje, ljubezen, kariero, zdravje le zato, da bi lahko v naročju zibale detece. Prišla so štirideseta in sčasoma sem se od ideje, da bi postala mamica, poslovila.

Sicer včasih dobim cmok v grlu, kadar gledam dokumentarne filme o družini, rojstvu in vsem na to vižo. A verjetno le za to, ker so ti trenutki polni čustev in to seveda nikogar ne pusti hladnega. Vendar si ne pustim, da bi si želela in pogrešala nekaj, česar nikoli ne bom imela. Imam krasnega moža, družino, prijatelje in krasno nečakinjo. Poleg tega uživam v prostih koncih tedna, se včasih preprosto odklopim, si privoščim to in ono brez slabe vesti, potujem in na življenje gledam bolj filozofsko, pa naj zveni družinskim ljudem še tako plehko. Nimam splošno ustvarjene podobe življenja, ki bi sledila družbenim konvencijam, in prekrasne družine za seboj. Nič za to! Prav tako sem srečna in živim polno življenje.