Družinska toplina se začne za mizo ali bolje rečeno v kuhinji. S tem se sicer tolažim vsak dan med tednom, ko moram sita vsega po še enem dnevu službe za enega velikega in dva majhna otroka tako rekoč po trenutnem navdihu in v bitki s časom pripraviti večerjo. Pri tem se vsi trije nestrpno sukajo po kuhinji in gledajo v lonce.

Že odkar smo pri hiši štirje, me najeda črv, da izdatki za hrano posrkajo preveč družinskega proračuna. Delno se me občutek loteva zaradi medijskih pridig, ki mi vsak dan prihajajo pred oči in na ušesa. Pač, vendarle, zgodila se je ekonomska kriza, veliko ljudi ne dobi plač, nekaterim stojijo, drugim padajo, odtrgovati si je treba od ust, da lahko spravimo na kup dovolj za tekoče stroške. Vse od takrat vsak evro v roki obrnem dvakrat, ne zdi pa se mi, da bi zaradi tega zapravila kaj dosti manj. Kar je zlasti opazno, ko gremo po nakupih z malima dvema. Nakupi so za njiju lov na zaklad, včasih ne pomaga noben razumen pogovor sredi trgovine (imam se za zelo strogo mamo, čeprav drugi pravijo, da nisem), dokler vsak ne odide z vrečko neke sladke novotarije. In da ne bo pomote - ob mojih hormonskih motnjah jih tudi sama nabavim kupček, pa ponavadi ne zdržijo niti dva dni. Ker jih človek pač ne jé zaradi lakote, ampak zato, ker so doooooooooobre ... Torej smo v družini trije, ki hitro podležejo željam brbončic, mož je pragmatik in ni na nič posebno usekan. Sem in tja sicer zmaže kakšno vrečko pistacij, drugače pa ne komplicira.

No, potem sem si vzela čas, dejansko naredila nekaj izračunov, potegnila črto in skoraj padla s stola. Tedenska nabava hrane vsak torek, nedeljsko kosilo zunaj množi s štiri, sem in tja bolj izdatna malica v službi in sladke zadeve, s katerimi sem in tja podkupim moja dva mulca, v mesecu skupaj znesejo krepko čez 600 evrov. Močnejša polovica je ob tem samo skomignila z rameni, češ, da se še nisem naučila varčevati in da očitno predobro zaslužim. Z menoj ni hotel narediti nobenega domiselnega in revolucionarnega varčevalnega načrta. Zato sem radikalne ukrepe sprejela sama. Malima lumpoma se je zataknilo v grlu, mož se je namuznil in očitno vzel vse bolj za šalo, saj je moj smrtno resen nagovor pospremil z besedami: “No, bomo videli, kako dolgo bomo zdržali!”

Spisek je bil sledeč:
Od zdaj naprej za hrano mesečno namenjamo po 300 evrov. Kar pomeni, da kupimo surovine, jih doma toplotno obdelamo na tisoč in en način in pojemo. Nobenih hitrih variant in napol pripravljenih jedi iz trgovine. Kar se le da, kupimo v velikih količinah na okoliških kmetijah. Stran ne bomo vrgli ničesar več; če je od prejšnjega večera kaj ostalo, to domiselno zamaskiramo v novo jed. Pri tem je pomoč ostalih treh močno zaželena (da ne rečem potrebna!). Starši bomo doma pripravljeno malico odnesli s seboj v službo in s tem prihranili pri kosilu (pa še ceneje bo in z manj soli). Zunaj ob nedeljah ne jemo več, ta čas bomo izkoristili za skupno druženje v kuhinji in pripravo hrane.
Potem se je, tako za piko na i, vmes znašlo še tole pravilo, saj na tem področju naša disciplina močno šepa: za seboj bomo ugašali luči in to brez pardona!

Ob vsem naštetem se bomo vsi trudili, da varčevalni ukrepi v ustaljeno družinsko okolje ne bodo vnašali (posebnega) nemira.

Le do neke mere mi je bilo jasno, v kaj se spuščam. Bolje pozno kot nikoli - ustaljene navade družine, ki do tedaj ni dosti energije usmerjala v varčevanje, sem začela korenito spreminjati. Kolesje sem do tedaj poganjala v eno smer, zdaj ga bom počasi v drugo. Kdo bo bolj potrpežljiv, oni ali jaz?

Ob tej priliki se mi pred očmi vedno naslikajo idilične ameriške reklame iz petdesetih let. Ljubeča in do pikice urejena gospodinja, s popolno trajno, v kockastem predpasniku in visokih petah stoji ob štedilniku. Za mizo jo čaka krasotec tipa Humphrey Bogart, ki lista po časopisu, ter sinek in hčerka, oba vzravnana na stolih, oba obvladata bonton do popolnosti in ljubeče pogledujeta v mamino smer, ko ta na mizo prinese bleščeč lonec, iz katerega mamljivo diši. Mama naloži večerjo na krožnike, družina jo poskusi in evforično povpraša mamico/ženo, češ: kako-je-dobro!,-kaj-pa-je-to?, ja-kako-je-to-mogoče?!, kakšna-krasna-kuharica-si! Gospodinja se zadovoljno obrne v kamero, se sladko nasmeje in nam, ubogim nevednežem, pokaže čudodelen izdelek, ki iz popolnoma povprečne ženske naredi kuharsko boginjo, ki jo obožujejo sosedje še tri ulice naprej.

Zadeva je v bila na našem naslovu, več kot 50 let kasneje, veliko težje izvedljiva. Prvi odziv, ko sem v polnem zagonu, da vzpostavljam nov hišni red, in iz starega kruha naredim sicer izvrstne kruhove cmoke, je bil približno takšen: vsem se je nad glavo pojavil velik vprašaj. Grižljaje so vrteli po ustih, najbrž v brezupnem pričakovanju, da se bodo spremenili v sočen zrezek s poprovo omako. Novega na krožniku pač niso bili vajeni. A niti eden ni odložil vilic in protestiral. Če bi tisti trenutek nastopala v stari reklami s popolno gospodinjo in iskrivim izdelkom, bi ga reklamirala približno takole: "To mi je pomagala skuhati kriza!” Izvrstna zadeva, le poskusite.

Nekako je šlo. Moja domišljija je delala sto na uro. Vsak dan po službi sem mozgala, kako naj iz konzerve koruze, krompirčka, sira in kakšnega filejčka naredim privlačno večerjo. Sadje, ki ga drugače ne bi nihče niti povohal, sem narezala v vse mogoče oblike, dodala jogurtu z malce medu in servirala v kozarcih za sladoled. Krasna kamuflaža. Velikokrat sem iz pečice vlekla pregrešno dobre narastke, ki so bili  sestavljeni iz ostankov prejšnjh dni, pa ni nihče opazil. Pice, za katere smo prej zapravljali zunaj, danes v zasedbi štirih pečemo sami. Včasih smo le trije, ker se očka ne primaje v kuhinjo.

Na programu je še nekaj minimalnih ukrepov, ki so v vsakdanjiku čisto neopazni, dolgoročno pa se splačajo. Odvila sem nekaj žarnic in začela na polovico rezati papirnate prtičke. Ne kupujem več sto in enega čistila za to in ono, pač pa pogosteje brišem prah; ugotovila sem tudi, da voda, kis in navadna krpa delajo čudeže.

Naš varčevalni načrt traja že dobra dva meseca. Krasno sem se počutila, ker sem mislila, da sem pretentala kapitalistični sistem in dejansko kaj prihranila. Pa nisem. Za hrano mesečno še vedno porabimo več kot 300 evrov, a niti približno toliko kot prej. Začeli smo celo jesti bolj zdravo, fantoma se zdaj bolj svetijo očke, ko zagledata kupljene sladkarije. Zadovoljna sem sama s seboj, ne, ker se v kuhinji spreminjam v bombastično kuharico iz reklame, ampak čisto zaradi lastnega navdiha. Predvsem imam več nadzora nad seboj.