Bom malo obrnila ploščo, ker se mi zdi, da se o otrocih veliko piše, o starših pa precej manj. Ne o tistih mladih, ki plavajo na  oblakih sreče, ker skrbijo za majhne drobižke, ki jih skrbi za njihovo izbirčnost, umazane hlače in žvečilne gumije v laseh. Govorim o tistih že malo starejših starših, ki se ubadajo s težavnimi pubertetniki, neuspešnimi študenti in njihovo brezposelnostjo ter odraslimi otroki, ki starše krivijo za vse neuspehe, cilje, ki jih niso nikoli dosegli, mladostne travme in litre popitega alkohola. Koliko ste stari sami in kdaj ste svojim staršem nazadnje rekli hvala?

Sama sem daleč od popolne hčere in z grozo se zavedam, kaj vse sem svojim staršem vede in nevede povzročila, ko sem odraščala. Saj se tega, vsaj tako mislim, po malem zaveda vsak. In mislim, da nam je velikokrat iskreno žal. Zlasti takrat, ko ljudje sami postanejo starši in krog ponavljanja občutijo na lastni koži. Je blagoslov, če se tega zavedaš, čeprav sam nimaš otrok?

Spomnim se, ko sem nekoč jezikala svoji mami. Pa je vse stoično prenesla in mi mirno rekla: „Ti se z mano takole pogovarjaš? Kdo te je previjal, ko si bila majhna, kdo te je učil hoditi in govoriti? Misliš, da si to zaslužim?“ Najbolj priljubljen odziv otrok, ki so zrasli v pragmatične, racionalne in objestne odrasle osebke bi bil: „Nisem prosil, da me rodiš in vzgajaš.“ Že, že, toda mame so to vseeno storile. In roko dam v ogenj, da so se vsaj enkrat v dvajsetih letih potrkale po glavi in rekle, kaj mi je bilo tega treba.

Zakaj so nas rodile, je druga zgodba. Vsi si menda želimo imeti otroke, prvi zato, ker nam je tako zagodla narava in smo pač dedno obremenjeni in svet brez naših genskih podaljškov ne bi nikamor prišel, drugi zato, ker si tako želimo nekoga ljubiti in zanj skrbeti. Največkrat je vzrok kombinacija obojega. Rezultat so otroci. Če bi obstajale trgovine, bi si verjetno vsak starš izbral najbolj ljubkega, prijetnega, neproblematičnega in nerazgrajaškega malčka v njej. In po potrebi plačal več. A jim ni bilo nič prihranjeno, dobili so to, kar so dobili. Mešanico drug drugega, a kljub temu nekaj povsem svojega. Imeti otroke je, kot bi kupoval mačka v žaklju. A to nalogo večinoma sprejmejo in prenašajo naše izpade od otroštva do odraslosti. In vedno stojijo ob strani. Če ga pa res polomimo, so prvi, ki nam znova povedo, da se iz lastnih napak nismo ničesar naučili. A imajo nas brezpogojno radi. V večini primerov, povsod namreč žal ni tako ...

Koga hčere kličemo za navodila pri menjavi gume, ko nam jo na cesti raznese? Očeta. Koga kličemo, ko imamo strto srce ali ko nas nekdo prizadene z ostrimi besedami? Mamo. Če gremo na študijsko izmenjavo v tujino in nas prve dni razjeda domotožje, se vse razblini, kot prejmemo kuverto, v njej pa vrečke bonbonov, zavojček polente, fotografijo domače hiše, na roke napisano voščilnico ali nov par toplih nogavic in pižamo. Le od kod so se te stvari vzele? Dobro vprašanje.

A njihova naloga ni končana niti takrat, ko odrastemo in si sami ustvarimo družino. S kakšnim veseljem v večerno varstvo vzamejo naše otroke, da si lahko sami ukrademo par uric zase. In včasih se zdi, da v njihovi družbi še bolj uživajo, kot so v naši. Pravijo, da zato, ker je bila pri nas vzgoja prva, nato pa je prišla na vrsto zabava. Danes so oni zadolženi za razvajanje svojih vnukov, vzgoja pa je prepuščena nam.

Kar me pri vsej stvari najbolj preseneča, je moj oče. Ko sem bila majhna, je bil strog, nepopustljiv, z mano se ni igral nikoli in resnično se ne spomnim vseh tistih nežnosti, ki so jih nekatere hčerke od očkov deležne danes. A očitno ni bil iz pravega testa za skrb malih kričečih otrok. Veliko bolje se ujame z odraslimi. Danes je na svoj moški način neverjetno ljubeč, a to tako spretno skrije med besede, da ga še zdaj včasih ne razumem popolnoma. Način, kako vpraša, kako sem, naj bom pazljiva in kako moje ime izgovarja z 'i' na koncu, česar ni počel nikoli prej. Saj je mama velikokrat prej govorila, kako rad nas ima, a otroci neverbalno komunikacijo precej bolje razumemo, ko odrastemo.

Bila so leta, ko so mi bili največji sovražniki, moralisti, ko niso znali drugega, kot le postavljati meje. Mislila sem celo, da hočejo, da na koncu pristanem v samostanu. Še danes mislim, da so marsikdaj pretiravali s strogo vzgojo in prepovedmi, saj res nisem bila težaven otrok. A ne pade mi več na pamet, da bi jim metala pod nos, kaj vse sem zaradi njih zamudila in kakšne življenjske priložnosti so mi spolzele iz rok. Ker se bom sama že čez nekaj let znašla v vlogi mame težavnih pubertetnikov, ki bodo potrebovali vsaj desetletje, da bodo dojeli, da jim nisem mešala štren iz čiste hudobije in občutka premoči. Velikokrat se počutim kot kmet, ki hoče trmastega telička s suvanjem enkrat v desni, drugič v levi bok pripeljati na varno v hlev. Saj boli, a pri trmastih teličkih ne gre drugače.

Povedano drugače, nihče drug ni bil z menoj nikoli tako potrpežljiv kot moji starši, mi oprostil toliko žalih besed, napak in če že to primerjamo z izpiti, sem na njih padla neštetokrat, a dandanes po njihovih besedah vseeno naredila z odliko.