Bila sem tako šokirana, da nisem nič rekla, ampak takoj sedla z njima na preprogo, poklicala še moža, ki je bil pred TV ekranom in začeli smo z igro Črni Peter, ki jo zna tudi najmlajša.

Včasih so otroke, ko so prišli iz šole, mame čakale na hišnem pragu, jih objele in jim postregle s toplim kosilom. Danes jih večino čaka prazna hiša, morda kakšna muca ali kuža. Otrok vrže torbo v kot in se usede pred televizijski ali računalniški ekran, ki mu dela družbo do poznih popoldanskih ur, ko se vrneta starša z mlajšim otrokom, ki je bil tudi 9 ur v vrtcu in si želi njunega naročja. Starejšega vprašata, če je naredil vse za šolo in pri tem se tudi konča.

Materinstvo in kariera

Ali odločitev za otroke izključuje uspešno kariero? Je ženska lahko res mati in hkrati na delovnem mestu, ki od nje zahteva več kot osemurno prisotnost oziroma odsotnost od otrok, ki ji pobere vse do zadnjega atoma moči? Izgubili smo občutek za zdravo ravnovesje med domom in službo. Pa ne gre samo za obvezno 8-urno službo, veliko je stvari, za katere mislimo, da jih moramo opraviti, ampak ne zavedamo se, da gre ta čas na račun otrok. Je res nujno iti še na službeno zabavo, pa očistiti celo stanovanje do sijaja? Če ste v službi spodobno plačane, raje enkrat tedensko plačajte prijazno gospo za čiščenje in takrat kartajte z otrokom.

Morda razmislite o koriščenju krajšega delovnega časa in izračunajte ne le prihranek, ker boste za vrtec plačale manj in dobile več otroškega dodatka, temveč tudi čas, ker boste otroku lahko prebrale njegovo najljubšo knjigo, pa še sebi se boste lahko posvetile in si napolnile baterije. Recite »ne« vsem stvarem, ki vas ne napolnjujejo, temveč samo kradejo vaš čas in energijo. Odločite se, da si boste dovolile, da si svoj prosti čas razporejate same, predvsem pa ne zahtevajte od sebe preveč.

Ohranimo bližino z otrokom

Bistveno je, da naš otrok, če se znajde v stiski, ve, da smo tam, da se lahko obrne na nas, saj on rabi pogovor sedaj in ne čez tri dni, ko bomo imeli čas. Če se zgodi, da ga nekajkrat zavrnemo, ker imamo drugo nujno delo, se bo odmaknil od nas in začel iskati pomoč drugje. Žalostno je, da se šele v puberteti, ko problemi z vso silo pridejo na dan, spomnimo, da bi morali več biti z njim, ampak takrat je že zelo pozno, pogosto tudi prepozno. Stika z otrokom nimamo, težko bomo stkali bližino in pridobili nazaj otrokovo zdavnaj izgubljeno zaupanje. Ko nas je potreboval, nas ni bilo in sedaj smo si daleč.

Naj se ne dogaja dan za dnem, da zjutraj odpeljete otroke v vrtec ali šolo in se vrnete šele zvečer, ko ni več slišati otroškega smeha. V stanovanju je res mir, ampak lepše bi bilo, ko bi slišala, kako je preživel dan, kaj ga je razveselilo in bila prva oseba, ki bi ji zaupal tudi svoje strahove. Dan za dnem gremo vsak svojo pot, ampak otrok se spreminja, naš stik z njim pa zamira in lepega dne smo lahko negativno presenečeni.

Kaj narediti? S tem svetom je nekaj hudo narobe. Kam nas pelje takšno življenje? Veliko je družin, ki se vidijo samo ob vikendih, zares skupaj pa so samo še na dopustu, pa še takrat se najdejo moteči dejavniki.

Zvečer izklopimo brnečo škatlo in raje skupaj zapojmo otroško pesmico in opazujmo radost v otrokovih očeh - samo opazujmo in se prepustimo, nič več ni potrebno. Življenje je tako dragoceno, škoda, da se tega ne zavedamo vsak trenutek. Poskusimo si vsak dan podariti vsaj košček sreče, v družinskem objemu občutimo pristno toplino in ljubezen.