Končno težko pričakovani konec tedna. Vsak teden imam vedno znova pred očmi enako sliko: soboto zvečer, ko se privijem k možičku in si pod toplo odejo skupaj privoščiva filmski večer v domači postelji. Zima je, zunaj je že tema, jaz pa enostavno živim za take trenutke, ki jih skupaj preživljava na toplem. Noč pade ob petih, skuham čaj in čas je za večerno crkljanje. Po celem tednu v službi nama pripada večer le zase, ne? Hvala bogu mi po stanovanju ne tekajo glasni otroci, ki bi jih bilo treba loviti in krotiti. Še. Pa tudi ta del nekoč pride. Po zgodbi, ki jo bom povedala, sem o tem le še bolj prepričana.

Moja boljša polovica ima prefinjen okus za izbiro filmov. Čeprav zgodba tega ravno ne potrjuje, se največkrat v velikem loku izogne holivudskim streljanjem in eksplozivnim vizualnim atrakcijam, ki dišijo po dobičku in pomagajo poganjati kapitalistično filmsko mašino. Na mojo žalost se največkrat izogne tudi komedijam, razen če niso res vrhunski primerki art filma. In na koncu ostanejo dolge drame, polne statičnih kadrov in razbijanja glave, kaj je hotel režiser povedati. Včasih sem po koncu filma prav utrujena od razmišljanja. Ampak večer, preživet skupaj, pa tudi nekaj velja.

Nedolgo nazaj me je z (ne)posrečenim izborom presenetil. No, ravno prej sem se pritoževala nad holivudskimi akcijsko-bučnimi prizori. Na moje presenečenje se je film razvijal naravnost v to smer, sprva malo, na koncu pa je prerasel v vsesplošno streljanje in bombardiranje. Moža sem začela obmetavati z nejevernimi pogledi, češ, kako je danes na programu kaj takega.

Zgodba je bila sicer taka: pisalo se je leto 2030, ljudje pa naj se že od leta 2009 ne bi mogli več razmnoževati. Začne se s televizijskim poročilom o umoru fanta, zadnjega, ki se je na tem planetu sploh rodil. Vse od takrat naprej na ulicah ni bilo več nosečnic, mamic z vozički in dišečimi dojenčki v njih. Svet je bil siv in mrk, mesto onesnaženo, smog je legal na ulice, na katerih se je nabiral prah človeštva, obsojenega na izumrtje. Nikjer nobenega nasmeška, avtomobili pokvečeni kot stari wartburgi, v enem od katerih sem se vozila, ko sem bila otrok. Stavbe so bile porisane s sivimi grafiti, ceste v obupnem stanju, vsepovsod kriminal, vsesplošno ropanje in pobijanje. V opuščenih, zanemarjenih šolah s polomljenim pohištvom so se zbirali brezdomci in narkomani in spali ob opustelih šolskih omaricah, na katerih razmajanih vratcih se je za pajčevino še dalo razbrati ime otroka in ob njem zbledela nalepka. Ta je dala vedeti, da je bilo včasih tam otroško življenje, ki je gledalo v prihodnost. In nad mestom je lebdel siv oblak, ki je neprodušno zaprl mesto, iz katerega ni bilo več usojeno pobegniti. Vse je le čakalo na svoj konec.

„A ne bi malo pometli ulic, nasadili kakšno drevo in rožice, prepleskali hiše in kaj obnovili? Pa ne metali smeti kar na tla? Takoj bi bilo lepše,“ sem nejevoljno rekla. Čeprav se je mož strinjal, mi je le mirno in kratko rekel: „Če bi vedela, da tvoje vrste čez sto let ne bo več, bi se ti dalo sploh kaj spreminjati? Za koga?“

Zadel me je v živo!

Na videz povsem butast film, oblit s holivudskim kičem, da ti zaradi hrustljave skorjice komaj še ostane dovolj razsodnosti, da zaznaš okus sredice. V sebi pa je skrival tako srce parajočo vizijo prihodnosti, ob kateri sem ostala brez besed. Film mi še vedno ni všeč, dal pa mi je misliti kot redko kateri prej.

Tudi denar, ta veličastna moderna vaba, zaradi katere se vrti vse na svetu, ni v teh okoliščinah prinesel nobenega zadoščenja. Raziskave so se ustavile. Nihče več ne razvija novih avtomobilov, če ne bo nikogar, ki bi jih kupil. Noben medicinski preboj nima več smisla, ker smo dolgoročno vsi mrtvi; ko to veš, ti leto ali dve dodatnega življenja ne pomenita prav dosti. S kom ga boš delil, če je večina tistih, ki si jih imel tako srčno rad, že odšla? Zakaj obnavljati hiše, ko ti nad glavo visi stara vegasta streha, tebi pa se ni treba več bati, da se bo čez deset let tvojim otrokom podrla na glavo? Zakaj kositi travo na vrtu, če ni otrok, ki bi se na njej igrali? Zakaj vlagati denar v znanost, raziskovati vesolje, če ne bomo nikogar poslali tja, zemlja pa bo naše onesnaževanje tistih nekaj desetletij vendarle še prenesla. In človek bi mislil, da bodo ljudje, ki imajo pred očmi svoj neizbežen konec, teh nekaj preostalih let preživeli kar najlepše, ker je to pač še edina možnost, ki jim preostane. Seveda, da ne! Depresija je iz njih iztisnila še tisto malo človečnosti, kar so je premogli. Izginili so vsi moralni zadržki, nobeno življenje ni bilo vredno nič več, vsesplošno pobijanje pa je postala moderna kuga. Če nam ni več dano živeti, potem z obličja zemlje izbrišimo še sebe in to čimprej, da bo agonija končana!

To je bil le začetni koncept. Nadležno streljanje se je začelo, ko je skupina aktivistov skrivala afroameričanko, ki je kot po čudežu zanosila. Tik pred porodom so jo hoteli spraviti na varno, preden bi v roke padla tistim, ki so se z njenim otrokom hoteli okoristiti in so jim bili stalno za petami. Čuvali so jo kot punčico svojega očesa, medtem pa jim ni bilo žal žrtvovati svojih življenj, da bi le bodoča mamica in njen otrok preživela. Na koncu so sicer vsi dali svoja življenja, a to zdaj ni tako pomembno. Na žalost ali na srečo je ženska že med potjo rodila punčko. Ko sta se s svojim zadnjim preživelim varuhom skrivala v zapuščeni hiši, so jo od zunaj obstreljevale specialne enote in še nekaj negativnih akterjev. Potem je vse obstalo. Mamo se je z otrokom v naročju odpravila iz hiše, naravnost v volčje žrelo.

A zdaj pride presenetljivi del. Drug za drugim so streli prenehali, puške so se odmaknile od lic, ljudje so obstali. Množica, ki je opazila novorojenčka v njenem naročju, se je razmaknila in mladi mami s štručko v naročju naredila prostor, da je mirno odkorakala do obrežja, kjer jo je čakal čoln, pripravljen za pobeg. Vsi so oči uprli v otroka, sovražnost je izginila z obrazov, padali so na kolena in se križali. Takoj, ko je mama odšla, se je streljanje nadaljevalo ...

Prizor je bil posladkan, da je kaj. A mi je tudi dal vedeti, da nam nič ne pripada. Vse, kar storimo, je le zaradi nekoga, ki bo prišel za nami, prevzel štafeto in svet popeljal naprej. Vse vrednote so zaradi otrok, ves napredek, vse izboljšave, vsa prepričanja za boljši svet in vse pesmi, ki o tem pojejo. Zaradi otrok mislimo drug na drugega, zaradi njih smo boljši, bolj razumljivi in sočutni. Če že ne moremo ostati na tem svetu, lahko tu vsaj pustimo delček sebe. Smrti in konca se še vedno zavedamo, a zaradi dejstva, da nekoga puščamo za seboj, to resnico veliko lažje sprejmemo.