No, morda so nori znanstveniki pri teh raziskavah izpustili ničlo ali dve. Jaz se svojemu možu, priznam, pa si mislite, kar si hočete, zlažem tridesetkrat na dan. Mislim, da nisem edina, saj lažemo prav vsi, ženske pa prav posebej. Ne govorim o varanju, skriti ljubezni ali čem podobnem. O tistih malih nedolžnih lažeh. In ne zaradi kakšnih posebno slabih namenov. Zato še nisem prevarantka, podla in grozna ženska ... Mislim, da to delamo le zato, ker želimo, da se naše boljše polovice dobro počutijo, da se same lažje prebijemo skozi dan in da lahko nemoteno živimo svoje življenje, ne da bi se bilo treba opravičevati za vsako stvar, ki jo naredimo.

Jaz osebno lažem zato, ker ne želim, da mož misli, da nisem več tista energična, ambiciozna in zagnana mladenka, v katero se je pred leti zaljubil. Od takrat je mene in naju doletelo marsikaj, kar mi je vzelo precej energije, ki je včasih po delčkih zbiram nazaj, včasih pa niti za to nimam dovolj motivacije. Danes sem počasnejša, bolj lena, zaskrbljena, precej manj optimistična. In ne morem se enako kot prej boriti z umazanim perilom in kuhanjem ter življenjem na splošno.

In kako to izgleda v vsakdanjem življenju? V nabiralniku me vsak mesec pričaka obvestilo, na katerem brezkompromisno piše, da sem spet prekoračila limit na bančnem računu. "Kaj pa je to?“ me je vprašal. "Oh, spet mi ponujajo kredit.“ Ali ni ta možnost neštetokrat lažja od iskrenosti? Če bi povedala po resnici, bi sledil kup razlaganja in opravičevanja. Če sem nekaj storila, je krivda moja, zakaj bi s tem obremenjevala njega? Pol ure pozneje me vpraša, kje je njegova rumena srajca. "V pranju,“ sem kratka. V resnici sem jo zabrisala na dno omare, da je ne bi nikoli več našel. Rumenega vraga je nemogoče zlikati, ker ovratniki vedno skočijo kvišku. Nato ga je zanimalo, kje so njegovi zimski škornji, ki jih ni videl že cel teden. No, šala, v kateri pes požre domačo nalogo, ni v tem primeru nič za lase privlečena. Res jih je malce prežvečil naš buldog Bart, tako da sem se tokrat zlagala v njegovo korist.

In če moj mož česa ne prenaša, je to zelenjavna na krožniku. V kakršni koli obliki. Ker osebno mislim, da bi bilo dobro, da se ne baše le z zrezki in obira rebrca, zelenjavo spasiram v omake za testenine in prelive in dodajam začimbe za žar, da okus malce skrijem. Sem omenila, da se pritožuje nad mahedrajočimi odvečnimi centimetri ob trebuhu? Še vedno ni izgubil upanja, da se bom spremenila v vitko deklino iz srednje šole, kjer sva se spoznala. A jaz ne morem iz svoje kože, preveč rada jem. Ko se namaka v kadi, si štiri velike krompirje nadevam s popečeno slanino in posujem s sirom, jih hitro zmažem, ko pa se vrne v kuhinjo, nama pripravim lahke sendviče. "Moja bučka je začela jesti zdravo!“ me ščipa v lica. Rezultat tega nažiranja je, da mi je za božič podaril resnično utrgane hlače številke 40, v katere sploh ne zlezem. Dovolite mi, da o teži navržem še to: mislim, da o njej lažejo vse ženske. Ali pa so se naučile, da morajo, ker kilogramov ni nikoli premalo, raje preveč. Sploh ko ti na vrata trka kriza srednjih let.

Sobota zjutraj. Po hiši je vedno treba kaj postoriti in on se tega skrbno loteva in običajno zaradi tega tudi odide zdoma. Jaz sem ostala doma in se morala pred pospravljanjem 'ogreti'. Čez urico pokliče domov, jaz pa sem še vedno ležala v banji in brala časopis. "Ravno kuhinjo čistim,“ sem zažgolela in se v istem trenutku počutila naravnost grozno. Mokra sem se skobacala iz banje in končno prijela za delo. Pometla stopnice, posesala stanovanje in pomila tla. Ko sem brisala prah, je poklical še enkrat in vprašal, kaj bo za kosilo. "Tunina solata,“ sem hitro brbljala, sama pa sem vmes pojedla gobovo juho in rafinirane testenine s sirom, vse pa zalila s kozarcem rdečega.

Velikokrat sem se zalotila, ko me je klical sredi ogledovanja cunj. "V trgovino sem šla po hrano. Hladilnik je treba napolniti.“ Včasih se čudim sama sebi, kako hitro z jezika zdrsijo besede. Očitno je moj zadnji del možganov tega že tako vajen, da mi sploh ni treba misliti. Za vsako situacijo imam pripravljen odgovor, presenečenj ni več. A prijateljica je pri tem še spretnejša. Vsak večer, preden se njen možiček vrne domov, gleda večerne televizijske nadaljevanke, 15 minut pred njegovim prihodom pa začne pospravljati stanovanje. Pri njej ta strategija deluje že sedem let.

Navsezadnje mi je uspelo stanovanje pospraviti, končno oprati tisto grdo rumeno srajco in mu kupiti nove škornje, ker starih 'nisem našla'. S tistimi drobnimi lažmi sem le pridobila malce časa. To je le resnica z malce časovne razlike.

Ampak meni moj mož zatrjuje, da se mi v času najinega zakona sploh ni velikokrat zlagal, ker enostavno ni čutil, da bi bilo to potrebno. A je to res ali je to velika, debela laž?