Valižanka Delma Hughes do 15. leta sploh ni vedela, da ima starše. Do takrat je živela v svetu, kjer starši niso obstajali – v rejniškem sistemu. “Nihče v sistemu se ne posveča preveč družini. S sestro Lucy je nisva imeli in to je bilo to. Še tega nisem vedela, kdaj imam rojstni dan,“ se spominja. Nikoli ga ni praznovala. Nikoli je nihče zjutraj ni zbudil, ji čestital ali spekel torte. Sedaj ve, da je njen rojstni dan 25. september.

Megleni spomini

Nikoli ni vedela, zakaj njena mati ni morala skrbeti zanjo. Babica ji je le povedala, da pač ni zmogla. Ni bil kriv alkohol, droge, norost ali kaj podobnega. Njena mati je rodila vsega skupaj sedem otrok in ona se je rodila kot tretja. “Najstarejšo sestro sem srečala le nekajkrat in bila je fantastična oseba. Njo je vzela babica in odraščala je ob njej. Predvidevam, da je bila ena vnukinja za babico dovolj in po naju z Lucy so s socialne službe prišli, ko sem bila jaz stara 18 mesecev, Lucy pa tri leta in pol.“

Zdelo se ji je, da sta z Lucy na svetu same. Pomenila ji je vse. Seveda sta imeli tudi očeta, sedaj že preminulega, ki pa zanju nikoli ni skrbel. Delma se svojega otroštva ne spominja prav dobro, saj se je veliko selila. Pri 30 letih je izvedela, da je zamenjala 20 domov, vendar nima na to skoraj nobenih spominov. Nima albumov s fotografijami, spominov na družinske počitnice ali zabavnih zgodbic. K nejasnim spominom pripomore tudi dejstvo, da je bila večino časa pod vplivom zdravil. “Ko sem svojemu zdravniku pokazala svojo otroško zdravstveno kartoteko, kar ni mogel verjeti, kaj vse so mi kot otroku predpisali. Ves čas sem bila pod vplivom pomirjeval in uspavalnih tablet.“

Izgubljena

Česar se Delma spominja, pa je to, kako se je počutila. Vedno jo je preveval občutek, da ni ljubljena. Nikomur se ni zdela nekaj posebnega. Lucy je bila nekaj posebnega zanjo, vendar je bila sama kot mlajša, nesamozavestna sestrica zanjo verjetno preveč. Enkrat so dali v rejništvo le Lucy in Delmi se je porušil svet. Nehala je jesti. Na srečo se je Lucy po treh mesecih vrnila in kmalu je neka družina vzela obe.

Ker pa to ni bil srečen dom in je Delma to upala povedati, se je morala vrniti v dom. Bilo ji je 12 let in po tem Lucy ni več videla. Pri 15 letih je spoznala svojo mamo, vendar se nanjo ni posebno navezala. Srečali sta se štiri- ali petkrat, nato so Delmo zopet prestavili drugam in mame ni videla nikoli več. Šla ni niti na njen pogreb, ko je pred petimi leti umrla. “Na nek način je njena smrt simbolizirala vrata, ki so se zaprla za mojo preteklostjo.“

Dobrodelno druženje

Ko je odrasla, je poskušala ponovno vzpostaviti vez s svojimi sestrami, kar pa je bilo težko, saj jih ni nič vezalo iz otroštva. Zavedla se je, da zanje ne more storiti nič več, ter se odločila, da poskuša pomagati vsaj 70.000 otrokom, ki so trenutno v sitemu. Žal jih je 86 odstotkov še vedno ločenih od svojih bratov in sester, med njimi so tudi dvojčki. Njena izkušnja jo je spodbudila, da glede tega nekaj ukrene.

Po letih priprav je pred dvema letoma odprla dobrodelno ustanovo Siblings Together, ki organizira počitnice za sorojence, ki jih je ločil rejniški sistem. Pravi, da ni nič lepšega, kot videti, kako srečni so, ko se lahko en teden med počitnicami zopet družijo. Vsak se s počitnic vrne s polnim albumom fotografij. “Vsem razdelim fotoaparate, da lahko sami 'ujamejo' svoje spomine.“

Rada pomaga

Zaveda se, da zadovoljstvo, ki ga občuti ob svojem delu, izhaja iz osamljenega začetka življenja brez ljubezni. “Imam veliko srečo, da sem mama dvema sinovoma. Ne morem si predstavljati, da bi kdaj morala prestati tisto, kar sem jaz. Ne smilim se sama sebi. Raje pomagam ljudem najti srečo v tistem, kar imajo. Še posebej otrokom, ki ne morejo živeti s svojimi družinami.“