Lila Prap je pravzaprav arhitektka, ki se je sprva ukvarjala s projektiranjem in urbanizmom, poučevala gradbeništvo in arhitekturo. Vse dokler se ni pred leti odločila slediti svojemu srcu in se začela preživljati kot samostojna umetnica. Danes opremlja prostore, se ukvarja z grafičnim oblikovanjem, riše karikature ter piše in riše vse bolj priljubljene slikanice za otroke.

Za svoje slikanice je prejela vrsto nagrad: za Male živali in Živalske uspavanke leta 2001 Levstikovo nagrado, priznanje za ilustracijo mednarodne organizacije IBBY, leta 2005 še drugič Levstikovo nagrado. Lila pravi, da so zanjo vse nagrade enako pomembne. Zato da priromajo v tvoje roke, je najprej potreben preboj. Dodaja tudi, da sta ji tako pisanje kot ilustriranje enako pri srcu. Seznamu njenih slikanic še kar ni videti konca, izpod njenega peresa in barvnih kred so prišle tudi 1001 pravljica, Mednarodni živalski slovar, Zakaj ljudje ne padejo z zemlje, Zakaj osli rečejo IA, Okameneli zaklad, Velikan Blok, pesniške zbirke Živalske uspavanke, Male živali, To je ... in nekaj otroških iger za gledališče, plesni teater in radio.

V risankah na Japonskem, izvirno oblikovanih po vzoru njene slikanice Zakaj?, nastopajo Liline živali in v vsaki risanki je v zvezi s tem postavljeno ne prav bistro vprašanje. In nato še nekaj manj bistrih odgovorov, dokler se v njej ne pojavi narisana Lila, ki otroke pouči, kako se reči streže. Tako so na Japonskem poučno združili z zabavnim.

V ustvarjanje za otroke je zaplavala, ko je sama postala mama. Med igranjem s sinom Izidorjem so se v njej rojevale ideje za zgodbe in spremljajoče ilustracije, ta igrivi svet pa ji je tako zlezel pod kožo, da se v njem tudi poklicno dobro počuti še danes. Z nami je delila del svojih spominov in nam odprla vrata v svoj slikoviti svet.

Kako vas je po službi arhitektke zaneslo v vode otroških slikanic?

Kot arhitekt imaš opravka z naročniki, izvajalci in vsemi mogočimi drugimi elementi, pri ustvarjanju slikanic pa si veliko bolj neodvisen in svoboden. To mi zelo ustreza. Moj sin je bil sprva le navdih in sem mu lahko kaj prebrala iz prve knjige, kasneje pa je bil že prestar, da bi ga kaj posebej zanimale.

V vaših slikanicah nastopajo živali. Katera vam je najljubša in se je nikoli ne naveličate?

Živali so tako kot otroci nepokvarjene, tako zelo prvinske in pristne. Vse so mi enako ljube, a vsako narišem največkrat enkrat ali dvakrat, potem pa si poiščem drugo.

Vam je žal, da ste odrasli? Se vam zdi, da je danes težko biti otrok?

Tudi ko odrasteš, si lahko otrok, vsaj v prostem času. Zdi se mi, da je težava pri današnjih otrocih ta, da so kot mali bogovi. Težko bi trdila, da jim gre kaj slabše kot včasih. Morda jim je težje, ko odrastejo, ker je trenutno zelo moderno govoriti o pravicah otrok, bolj malo pa o njihovih dolžnostih.

Katera od knjig, ki ste jih brali v otroštvu, se vam je najbolj vtisnila v spomin in kateri pravljični junak bi najraje bili?

Kot otrok sem bila veliko v stiku s knjigami. Doma sem imela knjižno zbirko Čebelica in že opazovala ilustracije Marlenke Stupica. Rada sem tudi listala Disneyjeve slikanice, ko pa sem se naučila brati, sem znova in znova prebirala Piko Nogavičko, Ostržka in Karla Maya, a se mi je v spomin od vseh najbolj vtisnila Pika Nogavička. Nič ne bi imela proti, če bi bila na njenem mestu jaz.

Vam je v spominu na vaše delo ostal kakšen nenavaden pripetljaj?

Pred leti je bilo precej medijskega vrveža okoli antraksa v pismih. Ravno takrat sem iz Velike Britanije dobila čudno pismo brez kakršnega koli naslova ali pošiljatelja. Odprla sem ga z vsemi varnostnimi ukrepi, zavitega v plastično vrečko. Ko sem ga končno odprla, sem na svoje presenečenje ugotovila, da mi založba Random House pošilja ponudbo, da bi izdali knjigo z mojimi ilustracijami.

Kako pa vas je pot zanesla na Japonsko?

Mejnik v tem smislu je predstavljal knjižni sejem v Bologni pred desetimi leti, kamor sem poslala svoje ilustracije, ki do takrat niso bile izdane še nikjer. Med 3000 so jih izbrali sto in moja je bila med njimi. Od takrat naprej so me začeli opažati založniki. Potem sem napisala in izdala knjigo Zakaj?, ki se je v Nemčiji, Franciji in Avstraliji uvrstila v učne programe. V tujini, pri založbi, ki je izdajala moje knjige, so me opazili še Japonci. Po knjigi so posneli 26 delov risane serije. Ideje so vzeli iz mojih slikanic, tako da kakšnih posebnih novih idej, razen manjših dodatkov, ne potrebujejo.

Katere pravljice bi svetovali staršem in otrokom? Lahko z nami delite kakšen nasvet, kako naj starši svojim malčkom berejo vaše zgodbe?

Moj edini nasvet je brati čim več knjig. Kako jih prebirati, pa se že stoletja ob otrocih učijo tudi njihovi starši. Moje zgodbe naj berejo z veliko dobre volje in topline kot vse druge.