Danes je na voljo veliko oblik strokovne pomoči, ki lahko jecljanje spremenijo v izziv in vzpodbudo za uspeh. Beseda navsezadnje ni vse. Arabski pregovor pravi, da si ti gospodar besede, dokler je ne izgovoriš, ko pa jo, si njen suženj. O značilnostih, pojavu in še čem v zvezi z jecljanjem smo povprašali Vlasto Podbrežnik, profesorico defektologije z Zavoda za gluhe in naglušne.

Kako se otrokov govor razvija?

Otroci gredo do sedmega leta starosti skozi štiri razvojne faze govora. Prva, pripravljalna, traja od prvega krika pa vse do prve besede okrog prvega leta starosti. Druga, doba malčka, traja od prvega do tretjega leta, ko otrok pozna od 50 do 250 besed. V dobi predšolskega otroka, ki traja od tretjega leta do vstopa v šolo, otrok hitro pridobiva besedni zaklad. V četrti, šolski dobi, otrok že obvladuje govor in pisavo, zato se razvojni proces v glavnem konča okrog šestega ali sedmega leta starosti.

Kdaj se lahko pojavijo znaki jecljanja?

Jecljanje se lahko pri otrocih med drugim in četrtim letom starosti pojavlja kot naraven potek govornega razvoja. Ko se otrokov govor razvija, so to normalni zastoji v govoru. Otrok lahko ponovi določen glas, ga podaljša, reče i-i-i in se nato začne smejati ali pa ponavlja zloge v besedi mama in reče ma-ma-ma-mama. To ni še nobeno jecljanje ali zatikanje.

Kdaj lahko govorimo o jecljanju v pravem pomenu besede?

O jecljanju govorimo šele, ko se otrok začne zavedati, da je to motnja in ko natančno ve, da z njegovim govorom nekaj ni v redu. Takrat začne jokati, na obrazu se pojavijo krči, vrat in obrazne mišice se napnejo, ustnice se začnejo tresti. Namesto prej opisanih ponovitev zlogov, kot so ko-ko-kolo, začne v besede vstavljati nevtralne glasove, kot so kue-kua-kolo ali pa ae-ae-avto. Tudi sam govor postane glasnejši. Takrat se otrok začne zavedati, da nekaj ni v redu in v tem primeru lahko govorimo o jecljanju.

Otrok med drugim in četrtim letom starosti že pozna 250 besed, kar je ogromno, na dan se jih nauči sedem. Razvoj govoril za tako hitrim govornim razvojem zaostaja, zato je ponavljanje zlogov normalno. Takrat otroka ne smemo opozarjati z besedami "Povej še enkrat,“ ali "Lahko to poveš lepše?“ Še slabše je, če ga ustrahujemo, saj ravno s tem govorno napako fiksiramo in tako iz razvojnega jecljanja nastane pravo jecljanje.

Vsi lahko jecljamo, ko smo pod pritiskom ali imamo tremo. To je normalno in zdravo. Pravo jecljanje pa pomeni biti prežet z občutkom 'ne bom zmogel'. Gre za fobijo pred sogovorcem, družbo, javnim nastopanjem. Otrok ali odrasel pokaže tudi telesne spremembe, kot so potenje. Gre za veliko psihično obremenitev in oseba se osredotoči le na to, ali bo sploh lahko kaj povedala, vsebine pogovora pa ne more spremljati.

 
Kakšni so lahko vzroki za pojav jecljanja?

Natančnih vzrokov za jecljanje žal še danes ne vemo. Eden od njih bi lahko bila slaba povezava med desno in levo polovico možganov in vpliv hormona testosterona na razvoj leve hemisfere. To na nek način lahko pojasni večji pojav jecljanja pri fantkih. Dekleta so hitreje zgovorna, povezava med možganskima polovicama je boljša, tudi spregovorijo hitreje, imajo boljšo orientacijo in so bolj spretne pri govoru. Na eno jecljajočo deklico rehabilitiramo tri jecljajoče fantke.

Je razlog za pojav morda tudi dednost?

Da, verjeli ali ne, gre za dedno obremenitev. Ko govorimo o dedni predispoziciji, ni nujno, da je nekdo od prednikov jecljal, vsi pa so imeli eno skupno šibko točko – govor. Vedno se v verigi najde nekdo: mama, oče, babica, stric, pradedek, ki je morda le zelo hitro govoril. A tudi iz hitrega govorjenja, brbljanja se razvije jecljanje.

Ima okolje tudi kakšen vpliv na to govorno motnjo?

Do sedaj je najbolj verjetna razlaga za pojav jecljanja dedna obremenjenost v povezavi z zunanjim vplivom. Otrok se lahko ustraši psa, lahko sta se ločila starša, dobil je bratca in sestrico, morda je mamica odpotovala za dlje časa, lahko je padel, morda ga je kdo udaril ali pa ga je stresla elektrika. Krivi so lahko tudi nepravilni vzgojni postopki ali prepiri med starši. To naelektreno ozračje med starši vzbuja emocije, ki vplivajo na razvoj jecljanja. Pravzaprav pri jecljanju ne gre samo za govorno problematiko. Na govor se prilepijo še psihološke, fiziološke in družbene težave.

Kaj naj storijo starši, ko posumijo, da je otrok začel jecljati?

Starši naj o jecljanju čim več preberejo, da bodo o motnji seznanjeni. Vsaj do petega leta starosti naj se ne osredotočajo toliko na to, kako otrok kaj pove, temveč na to, kaj pove. Ni torej pomembna izgovorjava, ampak vsebina. Do petega leta se govor razvija in naj se otroku še tako zatika, ne popravljajte ga. To lahko samo preide v dveh tednih, morda treh, če pa to traja dlje, poiščite pomoč strokovnjaka. Ta naj ugotovi, ali gre za normalno, razvojno zatikanje, ki se pojavlja pri polovici otrok, ali pa morda pravo jecljanje. Že če se po pomoč obrne eden od staršev, je povsem mogoče, da z otrokom ne bo treba veliko delati. V 85 odstotkih terapija z otroki sploh ni potrebna.

Kaj lahko starši sami storijo za kakovostno okolje, ki vzpodbuja razvoj pravilnega govora?

Otroku je najprej treba urediti bioritem, otrok mora imeti red: spanje, hranjenje, dnevne aktivnosti, interesne dejavnosti in gibanje naj imajo svoj čas in svoje mesto. Prav tako od otroka ne moremo zahtevati, naj govori lepo, če tega sami ne počnemo. Bodimo dober govorni vzor. Z mimiko obraza in telesno govorico otroku pokažimo, da ga poslušamo. Zelo je pomembno, da otrok čuti, da imata oče in mama zanj čas, danes pa starši tako hitijo, da je skupno preživetega časa malo in ravno zato je jecljanja danes vse več.

Poleg šole imajo otroci še vrsto interesnih dejavnosti, vse manj pa se dogaja, da se družina zbere skupaj pri mizi in se pogovarja o tem, kako so preživeli dan. Otroci potrebujejo očesni stik ter pritrditve staršev, ne pa da ti vmes hitijo in opravljajo nekaj povsem drugega. Če je v družini otrok več, morajo vsi priti na vrsto in dobiti svoj delež pozornosti. Naj družina uvede t. i. družinske minute, ko se družinski člani zberejo in se posvetijo vsem skupaj in vsakemu posebej. To so minute, ki ustvarjajo prijetno atmosfero, saj tudi naša čustva vplivajo na govor.

Ena od terapij, ki se uporabljajo pri rehabilitaciji, je tudi petje. Zakaj ima to tako pozitiven vpliv?

Pri petju ne jeclja nihče. Je psihično manj zahtevna funkcija kot govor, ker je besedilo že predhodno naučeno in še samoglasniki so daljši kot običajno. Kar pa je pri petju najbolj pomembno, je, da takrat pravilno dihamo. Pri jecljanju vlečemo zrak vase, zato nam v grlu lahko nastane cmok, pri petju pa zrak izpuščamo iz sebe. Čim več pojte, pri petju se sproščajo hormoni sreče in tudi samozavestnejši smo.

Veliko je znanih osebnosti, ki so se v otroštvu borile s to govorno težavo. Demostena, Isaaca Newtona, Carlesa Darwina, Winstona Churchilla, angleškega kralja Jurija VI. in Marylin Monroe to ni oviralo pri javnem nastopanju, še manj pri oblikovanju mednarodnega slovesa in uspehih, s katerimi so zaznamovali vse človeštvo. To je še razlog več, da jecljanje lahko spremenite v izziv in ne primanjkljaj.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na