Zaradi preeklampsije in nizko ležeče posteljice sem bila sprejeta na dan, ko naj bi rodila, torej 12.3.2009. To, da bom sprejeta na oddelek, je zame predstavljalo strah, negotovost in odhod v potovanje v neznano. Še isti trenutek bi morala zlesti v bolnišnično opravo in dati nase razvlečeno, grobo spalno srajco s prevelikim izrezom za dojenje. Ko sem izsilila zadnji dvourni izhod, da uredim doma še vse potrebno pred velikim dogodkom, sem trepetaje odkorakala iz stavbe, ki mi prinaša konec znanega in vstop v svet, ki bo pretkan z nitkami strahu, sreče in neznanskega veselja ob odkrivanju sebe in spoznavanju novega bitjeca.

S težkimi koraki sem vstopila v bolnišnico, na oddelek za perinatologijo. Strahoma sem se javila pri medicinski sestri, saj nisem vedela, kako ravnati, kaj pričakovati. A v nasprotju z mojimi črnimi mislimi sem doživela topel, pomirjajoč in iskren stisk roke, ki me je popeljal do sobe. Tam sem spoznala svojo cimro, zaupali sva si svoji zgodbi, se tolažile in bodrile, čeprav sva obe pričakovali prvega otroka. Sledila je večerja, testenine z omako in solato, pojedli sva skoraj v hipu, samo zato, da bi se nato lotili čvekanja pozno v noč. Zgodbi najinega življenja sta se skorajda prepletali in neverjetno hitro sva postali zaveznici, prijateljici. Vedela sem, da me zjutraj ob 8.00 uri čaka sprožitev poroda z umetnimi popadki, a sem to potisnila v ozadje, skrila to misel globoko v podzavest. Pa vendar se večer ni končal po najinih pričakovanjih.

Že cel popoldan sem bila zelo nemirna, zdelo se mi je, da ne morem ne sedeti, ne ležati, nič mi ni ustrezalo, a niti v sanjah nisem pomislila, da se kaj dogaja. Ko sem po minuti čez polnoč stopila s postelje, da bi odšla na stranišče, sem začutila nežen pok in naenkrat je topla tekočina počasi stekla po mojih nogah. V sekundi sem obstala in vedela, da je to to. Moj otrok ne želi počakati še en dan, želi se roditi, želi me spoznati, mene, ki bom postala njegova mama. Bila sem tiho, svoji cimri nisem povedala ničesar. Šla sem na stranišče in zajokala. Uredila sem se, se spravila k sebi, pobožala po trebuščku in rekla: „Kmalu se vidiva“. Potem sem poklicala medicinsko sestro, ta pa je prihitela z vozičkom in me takoj posadila nanj, četudi sem jaz zatrjevala, da lahko hodim. Domov sem preko SMS- a sporočila, da odhajam v porodno sobo, sama pa sem se trepetaje bodrila, da bo še vse v redu.

Ko sem legla na porodno posteljo me je babica pregledala in mi na trebuh namestila CT napravo. Čez nekaj časa je prišla zdravnica in me s svojimi besedami postavila na realna tla. Dejala je, da mi bodo začeli dodajati umetne popadke, saj zaradi moje preeklampsije ni pametno čakati, da si otrok sam utre pot na svet. S strahovi, ki so me prevevali, sem ostala sama v zatemnjeni sobi. S svojo bolečino sem se borila sama, tako mi je bilo usojeno. A polna optimizma sem si dejala, da bom kmalu dobila svoj smisel življenja, svoje upanje in novo priložnost. Z vsakim bolečim popadkom, ki so bili na pet, tri in eno minuto sem vedela, da sem bliže svojemu čudežu. Ob vsaki bolečini sem prosila, da naj preneha in čim prej uzre luč sveta. Ko sem čutila, da je čas za potiskanje, sem poklicala babico. Potrdila je, čas je, rodili boste. Naenkrat je prej temačna, turobna soba z velikansko uro na steni sedaj postala presvetla, polna dogajanja, polna pričakovanja. Potiskala sem z vso vnemo, z vso močjo, ki sem jo premogla, ob tem nisem izpustila niti glasu. Ko sem potisnila zadnjič, sem začutila globoko olajšanje. Babica je dvignila otroka in dejala, čestitam, punčko imate. Prerezala je popkovino, zadihala je in zajokala. S solzami v očeh sem si jo prižela na prsi, jo ovila k sebi in ji dejala, „dobrodošla, jaz sem, Lana, tvoja mama“. Moj otrok me je samo nemo opazoval, velike črne očke so zrle naravnost vame in iskale varno, ljubeznivo zavetje.

Ta čaroben trenutek, ko sem spoznala svojo deklico, ki je vsa topla in mehka ležala kot zlepljena na mojih prsih, je v meni zasidran za vse življenje, kajti rodila sem angela. Angela, ki mi je bil poslan, da se mu popolnoma predajam, da svojo ljubezen, ki je ostala v meni neizpeta, darujem njej, moji največji sreči, moji hčerki. Kako lepo je biti mama, kako lepo je, ko iz teh majhnih ustec in malega srčka pride nežen glasek, ki cel dan ponavlja, MAMI. Tako zelo sem si želela postati mama, tako zelo sem želela imeti otroka, da me je v prsih zabolelo vsakič, ko sem videla srečne mamice s svojimi zakladi. Zavidala sem jim. Danes se temu samo nasmehnem in ko stisnem k sebi svoje detece, ki se z nasmehom podi po parku in s pogledom išče svojo mamico, si potiho rečem:

Bilo je vredno čakati, bilo je vredno potrpeti, vredno zaradi nje, ona je moj angel, ona je moja sreča, moj ponos, moje sonce, ona je moje vse.