"Tako težko sem pričakovala dan, ko bom postala mama. Z možem sva hrepeneče odštevala dneve in se pripravljala na prihod novega družinskega člana.

In zdaj? Ne vem, kaj se dogaja z menoj. Trpim. Ne znam si pomagati. Bolečina globoko v meni je neznosna, nerazumljiva, ne znam je definirati, pojasniti. Mož se prepira z mano. Ne razume, kaj prestajam; pa saj nimam besed, s katerimi bi mu pojasnila, zakaj je tako. Le solze, morje solza. To ga jezi, saj mi ne pride blizu. Pravi, da želi pomagati, a ne ve, kako. Pravi, da naj odgovorim, se potrudim, naredim korak v tej smeri, ne pa, da med vsakim pogovorom le jočem.

Pa nočem jokati. Zato v žepu skrivam sponko, ki jo med prepiri odpnem in stiskam v pest.
Tako se solze posušijo, na obrazu pa mi zaigra blazen nasmeh. Nora sem, pomislim. A le za hip, saj takoj, ko mož odide, stečem v kopalnico, kjer si zabadam škarjice za nohte v nadlaket. Ali pa rišem ureznine, pogosto še kaj hujšega … Ob tem ne čutim bolečine, pač pa vesoljno olajšanje, da je vsaj za nekaj časa izginil notranji boj, ki ga bijem sama s sabo. V meni se sprosti vsa jeza, grenkoba v grlu popusti, zadiham. Ko berem vrstice, ki jih puščam za seboj, se zdi vse drugače, kot je v resnici. Vse je le površinsko, kdo bo razumel, kaj se dogaja v meni? Zakaj se mi sploh to dogaja, zakaj se dogajam sama sebi? Kaj je to? Kdo sem?
Vedno si rečem, da je bilo zadnjič, da ne bom več, da bom zbrala moč in se uprla sama sebi. Ker sedaj nisem le jaz, sem tudi mama. Mama svoji punčki, ki me potrebuje. Pokazati ji moram še toliko stvari, jo toliko naučiti …

Nihče ne ve, da si notranjo bolečino krotim z zunanjo. Nosim dolge rokave, slečem sem v temi, nič več se ne razvajam v kadi, pod tuš skočim, ko moža ni doma, ali pa ko že spi. Če mi med pomivanjem posode rokav razkrije sledi ureznin, me zgrabi panika. Kako bom pojasnila? Kaj bom rekla? Kdo me bo razumel? Mož že ne. In mama? Ona me bo, a prepričana sem, da bi jo prestrašila do kosti. Vem, da dolgo ne bom mogla skrivati. Nemogoče. Potrebujem pomoč. Ne danes. Včeraj."

34-letnica, ki je želela ostati anonimna, je svoje občutje in stisko zapisala na papir. Mamica, poimenujmo jo Tanja, se sicer zaveda, da potrebuje pomoč, vendar s tem ne želi seznaniti svoje družine. Za nasvet smo povprašali strokovnjaka.

Kaj so samopoškodbe?

Samopoškodbe, s katerimi se sooča Tanja, so namerno povzročene telesne bolečine. Samopoškodbeno vedenje je pogosto pri otrocih v obdobju adolescence in tudi pri odraslih osebah.

Osebe, ki si prizadevajo telesno bolečino, to najpogosteje storijo z vrezovanjem z nožem, britvico ali drugimi ostrimi predmeti. Nekateri se zatekajo k udarcem v glavo, roko in nogo, kar izvedejo s topim ali ostrim predmetom ali pa z zaletavanjem v steno. Zatekajo se tudi k puljenju las, praskanju, žigosanju in samozastrupitvam.

Kako pomagati?

Psiholog in psihoterapevt Heliodor Cvetko iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor je povedal, da potrebuje oseba, ki si povzroča poškodbe in vedenja ne more kontrolirati, strokovno pomoč. Težava je najpogosteje v tem, da te osebe nimajo moči in pripravljenosti, da bi priznale svojo nemoč. Ali pa so zaradi določenega razloga ujete v klobčič prikrivanja.

"Bližnji se morajo zavedati, da takšna oseba kljub trpljenju ne bo navdušena nad dejstvom, da bo treba (če želi pomoč) svojo stisko in ravnanje razkriti. V tem primeru jo je enostavno treba odpeljati k strokovnjaku, ki se s tovrstno problematiko in nudenjem pomoči ukvarja. Torej na način kot v skrbi za bližnjega ravnamo v vsaki drugi situaciji, ko gre za resno težavo ali bolezen," pojasnjuje psiholog.

Več o problematiki samopoškodb in nudenju pomoči si lahko preberete v članku TABU: Samopoškodbe.