Imam moža, tri otroke, službo v pisarni, stanovanje, avto in psa, ki mi grize copate. Mož me ljubi, otroci kot vihar menjajo čustva. Ta trenutek sem najboljša, ob prepovedih pa obožujejo očka. Rada imam čevlje z visoko peto, kozarec rdečega, ko družinsko življenje potone v spanec, veter v laseh med večernim tekom in prazno parkirišče, ko se pripeljem v službo. Sem vaša soseda? Morda, kdo ve? Ljudje skrivamo marsikaj, tudi življenje.

Moja preteklost ni nekaj, na kar bi bila ponosna. A je del mene, to sem bila in tega sama sebi ne zanikam. Zaradi tega sem danes drugačna, tako kot ste drugačni vi zaradi poti, ki ste jo prehodili. Odsev, ki ga vidim v zrcalu, opozarja na to, da sem nekoč delala stvari, ki mi niso v ponos. Ko ponoči ustavim pogled na speči družini, pomislim, da je nisem vredna. A sem tu, tukaj, zdaj … zanje in z njimi. Mi lahko kdo vzame to srečo? Ne vem. Bi odšli, če bi vedeli? Morda. Je moje življenje laž, zvezdni utrinek, pravljica? Zagotovo. In to mi ne da spati.

Lahkomiselna srednješolka

Vse se je odvilo tako spontano, dogodki so stekli, še preden sem se dodobra zavedla, da to, kar delam, ni prav. Stara sem bila 17 let. Obiskovala sem srednjo šolo v Celju, živela v internatu. V šoli sem bila pridna, želela sem si, da nekoč postanem več, kot je uspelo staršem. Doma ni bilo denarja in tako sem lahko le sanjala o stvareh, ki so jih imele vrstnice.

Nekega večera smo s prijateljicami posedale ob Savinji. Pogovarjale smo se o fantih in se ob tem razposajeno smejale. Mimo nas se je sprehodil moški s psom in spominjam se, da je za trenutek postal, nato pa pospešil korak. Nekaj na njem je pritegnilo našo pozornost, ali pa sem si ga zapomnila le zato, ker smo se v naslednjem trenutku smejale njegovi hoji. Takrat sem ga videla prvič.

Drugič se nam je pridružil, ko smo posedale v enem izmed lokalov. Velikodušno je plačal vse, kar smo popile in nam naročil novo pijačo. Morda ravno zato nismo zavrnile njegove družbe. Sploh pa ni bil eden izmed "težakov," kot smo jih pogosto srečevale v lokalih. V internatu smo imele uro, do katere smo se morale vrniti, in pospremil nas je do tja.

Tretjič nas je pričakal z vstopnicami za kino, četrtič sem ga srečala sama. Odšla sva na kavo, na klepet. Bil je prijazen, nikakor vsiljiv. Pogovarjala sva se o šoli, blebetala sem o prijateljicah, starših in pomanjkanju, ki smo ga imeli doma. On je poslušal in mi skušal svetovati. Ob slovesu mi je v roke stisnil tisoč tolarjev. Branila sem se, a na koncu vzela.

Srečanja

Petič sem ga srečala v mestu. Vprašal me je, če se zapeljeva do gradu in se naužijeva razgleda. Brezglavo sem pristala in se veselila klepeta s sivolasim moškim. Naj poudarim, da me ni k ničemer silil. Bila sem mlada, zaupljiva, on pa prijazen in nežen. Dan se je prevešal v večer, ko sem se mu zjokala v ramena. Dvignil mi je brado in me previdno poljubil na usta, vlažna od solza. Vse moje najstniške tegobe so se ob njem zdele nesmiselne. Odpel mi je srajco, me božal in občudoval svileno kožo. Godilo mi je in kljub temu, da je bil mnogo prestar zame, sem se mu predala. Ko me je pripeljal pred internat, mi je v roke potisnil 20 tisoč tolarjev. Obnemela sem in odvrnil mi je, naj si kupim nekaj lepega. Pomislila sem: to je kot v filmu, ko tako reče mož ženi. A on ni bil mož, vsaj ne moj in jaz še zdaleč nisem bila žena …

Tako sva se pričela sestajati enkrat na teden. Vedno mi je nekaj podaril, vsaj mislila sem, da so to darila. Sošolke so pričele opažati nova oblačila, modne dodatke, kozmetiko … Trudila sem se, da domov nisem nosila večje količine oblačil. Mama bi zagotovo posumila. Prala in likala sem si že kakšno leto sama. Toda sošolke … Vedela sem, da bom težko skrila resnico pred radovednimi pogledi.

Spoznanje

Neko popoldne pa sem doživela šok. Spoznala sem namreč, kako zelo zmotno je bilo moje prepričanje. Potem ko sva se odpeljala iz mesta, me je previdno vprašal, če bi lahko v najina srečanja vključila še enega moškega in se tudi z njim malo pocrkljala. Zatrdil je, da bo tudi on poskrbel za lepa darila. Pričela sem kričati, on pa mi je z mirnim glasom pojasnil, da to vendar ni nič slabega. Dejal je, da na ta način živi veliko deklet in da nisem edina, mnogo študentk da tako služi denar. Menil je, da so se zelo dobro znašle in združile prijetno s koristnim. Kljub temu, da sem bila prepričana, da imava razmerje, sem se po enournem pogovoru počutila bolje. Obljubila sem mu, da bom dobro premislila o njegovem predlogu. Teden dni kasneje sem sprejela ponudbo. Prevladala je misel na denar in darila.

Približno leto kasneje sem imela štiri redne stranke, a jih  nikoli nisem obravnavala na ta način. Z njimi sem razvila prijeten odnos in se nanje tudi navezala. Živela sem lepo življenje. Imela sem vse, kar mi je srce poželelo. Materialno, seveda. Vse ostalo pa je kmalu postalo zelo zapleteno. Četudi sem skrivala, so doma opazili, da imam nova oblačila, v šoli se je pričelo govoriti, da hodim s poročenimi moškimi, ki mi poklanjajo draga darila … Nič več ni bilo tako kot nekoč. Težave sem imela z izhodi iz internata, večkrat so na pogovor poklicali starše.

Hrepenenje po novem življenju

Komaj sem čakala, da zaključim šolanje in se vrnem v domači kraj. Mislila sem, da bom le obrnila list in pozabila na življenje v Celju. Vendar ni bilo tako lahko …
Četudi sem s strankami prekinila vse stike, so spomini in občutek krivde vse bolj intenzivno trkali na mojo vest. Kot da sem tedaj živela v milnem mehurčku in nisem videla, v kaj sem se spustila. Sčasoma pa se nisem obremenjevala le z moralo, pričela sem se zavedati, kako zelo mi lahko moje ravnanje škoduje v prihodnosti. Kaj bo takrat, ko bom imela službo, moža, otroke? Kaj, če nekoč srečam katerega od teh moških? Če me bo hote ali nehote izdal? Si sploh še lahko ustvarim življenje?

Veliko sem razmišljala o sebi in se posvetila študiju. S fanti se nisem sestajala, pahnila sem se iz ene skrajnosti v drugo. Trdo sem delala in se učila s ciljem, da nekoč nekaj postanem in si ustvarim dom.

Skoraj 15 let kasneje mi je uspelo. Postala sem to, o čemer sem sanjala, vendar z grenkim priokusom. Strah, da se preteklost sreča s sedanjostjo, je namreč nenehno prisoten …