Maja je že dolgo moja prijateljica. Spoprijateljili sva se kot majhni deklici in takoj postali nerazdružljivi. Skupaj sva učiteljem povzročali sive lase že v osnovni šoli, skupaj sva odkrivali tegobe in sladkosti najstništva, načrtovali divje študentsko življenje in prisegali večno zvestobo najinemu prijateljstvu.

Bili sva tipični, še ne popolnoma dozoreli ženski, v najlepših letih. Tistega leta sva obe dopolnili dvajset let. Imeli sva sicer že izoblikovane želje in ambicije za prihodnost, ampak to obdobje odgovornosti in resnosti, samostojnosti in skrbi je bilo še tako daleč. Moralo bi biti.

"Noseča sem!" zagotovo ni bil odgovor, ki sem ga pričakovala na vprašanje, kakšne koktejle si bova privoščili. Pravzaprav to ni bil pravilen odgovor na nobeno vprašanje. Nasprotno, bil je najbolj nepravilen, neumen, nepravičen in nesmiselen odgovor. Dve besedi, skoraj čarobni, ki si ju mnogi tako močno želijo slišati, in sta namenjeni temu, da sprožita plaz nepopisnega veselja, sta mene navdajali s čisto grozo in obupom.

Šele tistega dne, ko mi je v naročje previdno položila malo Tjašo, sem si dovolila odpreti oči in sprejeti v svoje življenje novo prijateljico. Moja draga, brezskrbna, nesamostojna, malce neodgovorna, prismuknjena Maja je namreč postala druga oseba. Postala je skrbna, previdna in premišljena, ljubeča mamica. V njenih očeh je nek žar, ki ga sicer ne razumem popolnoma, vem pa, da je to iskrico prižgala sladka štručka, ki sem jo tako težko sprejela. In zaradi te iskrice lahko rečem, da so otroci najlepši dar v življenju, ne glede na to, kdaj, kako in zakaj se odločijo, da nam popestrijo in zapolnijo življenje.